Ko sem prišla kmalu po upokojitvi v AFR sem se resno lotila dela z odvisniki, prvenstveno pa sem jih želela vklopiti v okvir tako imenovanih socialnih ambulant (ambulante za nezavarovane osebe), saj je precejšnje število zasvojencev nezavarovanih, nič manj pa ni takih, ki zaradi različnih bolezni, ki niso nujno v neposredni povezavi z injiciranjem droge, potrebujejo nujno zdravstveno oskrbo. Sama sem se s temi ljudmi, ki so zaradi vsesplošne ljudske nevednosti in nezdravega razuma potisnjeni na rob družbe, veliko pogovarjala, nemalokrat pa sem jim zaradi pljučnic, angin in podobnih bolezni dala antibiotike, sicer bi bilo njihovo življenje ogroženo, saj je bila njim edina prava skrb iskanje droge. Z zaposlenimi v dnevnem centru Stigma, med katerimi so tudi tisti trije odpuščeni delavci, ki zdaj namerno rušijo dolgoletno uspešno delo AFR, se prav rožnato resnici na ljubo nisem razumela, ker sem svoje prostovoljno delo jemala resno, medtem ko so nekateri za redno mesečno plačo raje pili pivo, brali časopise ali reševali križanke, kot sledili željam in potrebam uporabnikov dnevnega centra. Predvsem so se njihovi obrazi skisali, ko sem predlagala, da bi za zaposlene organizirala tečaj iz prve pomoči, kjer bi spoznali osnovne zakone reanimacije, saj bi lahko v včasih kar dolgem čakanju na reševalno vozilo samo na tak način učinkovito pomagali bolniku ali zasvojencu, ki je smrtno nevarno pretiraval z injiciranjem droge (overdose). Med rednimi in odkritimi osebnimi pogovori z zasvojenci sem tudi ugotovila, da zaposleni v dnevnem centru storijo daleč premalo, da bi se odvisnniki od trdih drog socializirali, jim svetovali, pomagali pri urejanju dokumentov, pri iskanju zaposlitve in podobno, kar je bilo del njihovoh delovnih zadolžitev. Treba je namreč povedati, da veliko število odvisnikov želi začeti novo življenje brez drog in se kot normalni ljudje s pokopano preteklostjo ponovno vživeti v normalno življenje in delo.