Kljub takim načelnim usmeritvam pa sta se v povojnem obdobju arhetipska vzorca učiteljevega izmikanja mentorstvu ali zavračanja šolskih glasil na eni ter razvijanja mentorstva kot sklopa metod aktivnega učenja na drugi strani posebno v srednjih šolah nadaljevala in se v variantah ponavljala, dokler šele v osemdesetih letih ni prevladal drugi pristop. V okvirih enostrankarskega družbenega sistema je prvi element naše dvopolne sheme okrepil še mentor-cenzor, ki si je po direktivah Partije prizadeval, da bi vso ustvarjalnost pri šolskih glasilih skladno z zahtevami socialistične revolucionarne preobrazbe omejil v strugo želenega družbenopolitičnega in umetnostnega pisanja. Navkljub vsemu so dijaki s svojimi literarnimi, esejističnimi in novinarskimi besedili presegali od šole in politike zarisane okvire ter potiskali mentorje v kočljiv položaj: biti preprečevalci ali spodbujevalci. Najmanj toliko kot za ozkosrčnost je pri tem šlo za strah pred političnimi vmešavanji v pedagoško delo in pritiski na šolo, ki so štiri povojna desetletja v obliki manjših ali večjih afer spremljali to interesno dejavnost. Pozorni pregledovalec dnevnega tiska bi tja v pozna sedemdeseta leta lahko odkrival tovrstne odzive »vznemirjene javnosti« zaradi neprimernega pisanja srednješolcev in s tem povezane stroge očitke o »pomanjkljivi ideološki vzgoji« njihovih profesorjev. V tem pogledu so mentorji v osnovnih šolah in nižjih gimnazijah redkeje čutili neposredne pritiske, saj so mlajši otroci lažje vodljivi pa tudi ožje krožnice njihovih zanimanj so redkeje prestopile črte političnih omejitev.