Če gledate kako poljudnoznanstveno ali dokumentarno oddajo na RTVS in v »offu« slišite malodane BBC-ejevsko umirjeno profesionalen glas, ki vam razlaga lišaje, vulkane, tjulnje, oceane ter druge fenomene in čudesa, ta glas z veliko verjetnostjo pripada bodisi Ivanu Lotriču ali pa Mateju Rusu. Dvema izrazito prezentnima glasovoma nacionalk, a tudi dvema legendarnima glasovoma etra Radia Študent. Kot je dejal Ičo Vidmar v dokumentarcu ob 40-letnici Radia Študent: »Vedno bi prej vzel človeka, ki je delal na RŠ, kot pa diplomanta FDV.« Da, revizija 40-letnega delovanja te male radijske postaje, ki je v Rožni dolini začela oddajati leta 1969, kaže, da so ljudje, ki so se pilili na RŠ, postali zaznamovani z najvišjimi profesionalnimi standardi. In ko so zapustili matični studio, so bili praviloma uspešni.Seznam imen je dolg; no, ena prvih zvezdnikov Radia Študent sta bila vsekakor Damjan Ovsec in Marjan Paternoster. Medtem ko je prvi javno še vedno dejaven, Paternoster te čase preživlja bolj odmaknjeno. Na Selu pri Ihanu. Rock'n'roll v vsako slovensko vas, dobesedno. Kot špiker je začel v prvem letniku študija arhitekture. »Improliga pred improligo,« pravi Igor Vidmar. »Dem je bil na radiu dve leti prej. Občudoval sem ga in imel pred njim vesoljno tremo. Sam sem hotel biti igralec, vendar pa je mati rekla, da so vsi igralci pijanci, igralke pa kurbe, kar niti ni tako daleč od resnice. Postal sem špiker. Na RŠ daleč od tega, da smo delali iz ljubezni do denarja. Bili smo mistična skupina ljudi, ki se je imela fajn. Seveda so bile vragolije. Na primer ko je obiskal Slovenijo Haile Selassie, prijatelj Josipa Broza, je Jaša Zlobec, moj prijatelj, pripravljal poročila, v katerih je izjavil, da je cesarja Selassieja na letališču Brnik sprejel naš cesar. Mislim, da je policija v studijo vstopila po vsega desetih minutah. Toliko so pač potrebovali od Prešernove do Rožne.«Kasneje sta Ovsec in Paternoster prešla na Radio Slovenija in tam vodila oddajo Rock'n'roll v vsako slovensko vas. »Sem človek iz srednjega veka, o tem ni nobenega dvoma, kajti srednji vek je bil vesel in nikakor ne temačen čas. Malomeščanska blaznost mi je precej tuja. Kot otrok sem bil ministrant pri frančiškanih in ta katoliška mistika je bila prvi vstop v svet teatra. Kasneje nisem več stopil na gledališki oder, sem pa tudi kot predstavnik Radia Študent kasneje začuda nastopal na številnih odrih od Pionirja v Beogradu do Cankarjevega doma. Rekel bi, da 40-letnica ne more biti praznovanje, ampak kvečjemu komemoracija. Takrat smo bili edinstveni, danes je radijskih postaj obilo. Strah, kaj se bo povedalo v javnem občilu, je bilo predvsem partijce, čeravno sem po prepričanju komunist. Komemoracija zato, ker RŠ ne more biti star 40 let. Leta 1968 so bile študentske demonstracije, danes bi morale biti delavske demonstracije. Prav strahovitih razlogov študenti tedaj niso imeli, delavci danes pa jih vsekakor imajo. Radio Študent bi se torej moral ukiniti,« je zaključil svojo jubilejno izjavo Paternoster. Iz politike v glasboVerjetno nas je večina nekoliko mlajših sodelavcev in fenov RŠ prepričana, da se je Igor Vidmar začel v etru pojavljati konec sedemdesetih oziroma v začetku osemdesetih. Pač v skladu z njegovim slovesom punk aktivista in radijskega didžeja. Kar ne drži. Igor Vidmar se je na RŠ pojavil v začetku sedemdesetih, in sicer kot novinar, ki pokriva aktualnopolitično dogajanje, kot izvedenec za glasbo se je proslavil šele kasneje. Če njegovo zgodbo poenostavimo, lahko rečemo, da se je povsem posvetil glasbi šele po nekaj neljubih izkušnjah s politiko in spoznanju, da gre za jalovo početje oziroma da se potencial za premike, ki si jih je želel, skriva v popularni kulturi. Na Študenta je prišel leta 1970, prvič pa izstopil leta 1974, ko se je ob čistki tako imenovanih anarholiberalni profesorjev na tedanjem FSPN postavil na njihovo stran. »Okej, dodaten razlog je bil, da so me izključili iz partije, ker sem se udeležil poletne Praxisove marksistične šole na Korčuli, za katero je Dolanc izrecno rekel, da pravi komunisti tam nimajo kaj početi,« dodaja, čeprav naj bi ga na Korčuli trdijo drugi viri zasačili tudi z jointom. Vidmar se je z družbenimi razsežnostmi rocka in popularne kulture sicer ukvarjal že prej. Kot pravi, je nanj vplival esej Hansa Magnusa Enzensbergerja, nemškega teoretika iz sedemdesetih, ki je ugotavljal, da levičarji na zahodu nikdar niso dobro razumeli emancipacijskega potenciala množične kulture. »Sam nisem bil teoretik v trdem smislu, me je pa teorija vedno zanimala kot vir idej. Vendar pa se do punka zadeve niso premaknile. Punk je postal mera. Z njim sem sicer doživel tudi neko povsem bazično razodetje, in to na prvem koncertu Pankrtov. Punk je moj uvid v to, kar se je zgodilo z levičarstvom, hkrati pa je imel dejanski potencial množične popularne glasbe. Glede na kvaliteto Pankrtov tega dvojega niti ni bilo težko spraviti skupaj.« Leta 1979 je dobil svojo oddajo Rock fronta, ki jo je vodil do leta 1989, ko je presedlal na Studio City. Oddajala se je v nedeljo zvečer, doživela pa je več zgodovinskih trenutkov. »Najprej se je zgodila prva nazi-punk afera. Začelo se je tako, da me je enkrat spomladi leta 1981 v garažo v Savskem naselju, kjer so vadili, povabil bend z imenom 4R oziroma Četrti Reich. Šel sem tja in naletel na bend z, recimo temu, glede na to, da besede rasizem ne uporabljam, izrazito hervardskimi teksti. Povedal sem jim, da ne znajo igrati, da jih RŠ, vsaj kar se mene tiče, ne bo nikdar podprl, in sem šel. No, malo po Novem rocku so jih aretirali, prav tako pa tudi Marija Šeliha iz Ljubljanskih psov. Od kod in zakaj Šelih, sem se vprašal. Jasno, od kod. Potrebovali so ga, ker je bil ljubljanski pes in edina stična točka s punkom. Če ne bi imeli njega, bi imeli samo bend iz garaže, ki še nikoli ni nastopil. V tem je bila montaža, katere namen je bil očrniti punk. Na koncu so bili vsi oproščeni zaradi pomanjkanja dokazov, seveda pa so sedeli nekaj mesecev v preiskovalnem zaporu, medtem pa se je po mestu dogajala represija nad ostalo mularijo.« Leta 1983, leto po tem, ko je en mesec sedel v zaporu zaradi značke z napisom »Nazi punks fuck off« in prečrtanim kljukastim križem, je Igor V. poskrbel za najbolj razvpit škandal v svoji radijski karieri. Na dan varnosti, 13. marca, je ob vnaprejšnji najavi, da gre za test ozaveščenosti državljanov, zavrtel nacistično himno, z dodatkom, da bodo tisti, ki ne bodo tega nemudoma prijavili, kršili varnostne predpise. Usodna poslušalka, ki je bojda zagrešila prijavo, je bila kar tajnica mestnega komiteja Zveze komunistov in Vidmar se je ponovno znašel v zaporu, tokrat za dvajset dni. Kot že rečeno, je radio zapustil konec osemdesetih, sam pa ocenjuje, da je v devetdesetih moč RŠ začela plahneti. Tudi po mnenju Ervina Hladnika - Milharčiča, svoje čase prav tako priljubljenega člana ekipe RŠ, ki je v paru z Iztokom Saksido prvi v Sloveniji začel z oddajami, ki so vključevale tudi živ telefonski stik s poslušalci, je Vidmar najpomembnejši člen RŠ.Ko se je pilo, se je pilo, ko se je žrlo...Jonas Žnidaršič je verjetno največja zvezda tehnične ekipe RŠ vseh časov. Začel je namreč prav kot tehnik. Šele po obdobju obračanja knofov nasproti mikrofona se je prijavil tudi na špikersko avdicijo. Kot špiker oziroma voditelj je zaslovel predvsem s svojimi interpretacijami Shakespearjevih dram, ki so se oddajale v nedeljo zvečer. Klasične dramske tekste, ki so sicer napisani oziroma prevedeni v precej umetelen jezik, je interpretiral z jezikom vsakdana in ulice. Ko se je v drami fukalo, se je fukalo, ko se je klalo, se je klalo, ko se je pilo, se je pilo, ko se je žrlo, se je žrlo, ko je kdo koga nategnil, ga je nategnil. »Drame sem interpretiral tako, da so jih lahko razumeli srednješolci. Do teh interpretacij je prišlo povsem naključno. Nisem jih načrtoval. Enostavno sem moral z nečim zapolniti tisti nedeljski večer in lotil sem se Hamleta, ki sem ga tako ali tako znal na pamet, saj sem v tistem času že študiral AGRFT. Stvar je uspela in sledilo je še par drugih dram. Romeo in Julija, Tit in Andronik, Kralj Lear,« razlaga okoliščine, v katerih so nastale te kultne, res skrajno zabavne in tudi poučne interpretacije klasičnih del. Jonas punka osebno ni pretirano cenil. Vsaj ne domačega. Bil mu je inferiorna glasba. Kot pravi, se mu je zdelo, da daje preveč možnosti za blefiranje marsikateremu tipu, ki ga je še dan prej lahko videl v šminkerskem lokalu ostriženega na gobico. Sam je bil usmerjen projazzovsko in bistveno bolj široko. »Kakšno Bijelo dugme? Nisi jih smel niti omeniti, kaj šele zavrteti. Kakšen country, metal, Deep Purple, Led Zeppelin? Še Beatlesi se niso vrteli, čeravno so se cenili. Z določeno glasbeno usmeritvijo se torej nisem strinjal, čeprav po drugi strani vrste legendarnih komadov res nisi mogel slišati drugje kot na Študentu. In delal sem v okolju, ki je bilo polno izjemnih ljudi, resničnih intelektualcev, kot na primer Slavoj Žižek ali Iztok Saksida. Ko sem delal na RŠ, sem mislil, da se ves svet vrti okoli nas. Šele kasneje sem uvidel, da obstaja ogromno ljudi, če ne kar večina, ki jim je bilo malo mar za to, kar smo počeli. In nikomur se s Študenta ni posebej mudilo naprej. Vsi smo ostali kar dolgo. Sam sem odšel šele, ko se mi je pri študiju preveč zapletlo. Ena zadnjih stvari, ki sem jih izpeljal, je bila prav Kralj Lear.« Kot pomembno dejavnost RŠ Jonas omenja tudi reklame. Lastne reklame, ki jih je delala ekipa RŠ. Svojo, že izdelano reklamo je bojda vrtela samo Coca-Cola. »Eno meni ljubših sva posnela z Matejem Rusom. Šlo je za Agrokomerčevo juho, poanta reklame pa je bila v tem, da je juha tako dobra, da jo je akter reklame na koncu pojedel celo izbruhano. Ali pa reklama za zaščitno kremo, z Ivanom Lotričem in Sonjo Polanc, v kateri Sonja reče: »Ah, ti tjulnji, oni so zaščiteni, jaz pa nezaščitena.«Da, Sonja Polanc. V teh časih se ukvarja z igralstvom in prevajalstvom, v prvi polovici osemdesetih pa je veljala za enega najbolj prepoznavnih ženskih glasov Radia Študent. Da ne okolišim – erotičnih. Rojena je bila sicer v Samoboru pri Zagrebu, vendar se je pri treh letih z družino preselila v Koper, kjer je končala gimnazijo, po njej se je podala na filozofsko fakulteto v Ljubljano. V času pavziranja se je odpravila v Basel, kot poudarja, prav tisto švicarsko mesto, v katerem je Hesse spisal Stepnega volka. Tam je bila deležna halucinatorno valpurgične atmosfere švicarskega svobodnjaštva in avantgarde. Po vrnitvi v domovino se je, navdihnjena s temi izkušnjami, prijavila na avdicijo RŠ. »Ko sem se vrnila, sem ujela objavo za avdicijo in se prijavila, ne da bi prej kdaj razmišljala o radiu. Že ko sem prišla na avdicijo, se mi je zdelo, da vse vem, da imam stik, da spadam tja. Začela sem uživati. Zgodila se mi je defloracija, kot nekakšno razsvetljenje. Prej sem bila resna punca. Individualist. V gimnaziji nisem preveč žurala, na Študentu pa se mi je zdelo, da se prvič igram, in to na zavestni ravni. Zanimivo, morda sem počela to, kar bi morala početi v otroštvu. Odprla sem vse ventile. Tako čustvene kot miselne,« opisuje svoje izkušnje. Trikrat je bila suspendirana. Samovoljno je posegala v tekste, dodajala kaj svojega ali komentirala. »Imela sem občutek, da to na radiu lahko naredim. Srbi bi rekli dovikivanje. Kibicirala sem, ker se mi je kaj zdelo neposrečeno ali neumno. Znala sem biti cinična, sarkastična in ironična, če se mi je kaj zdelo too much. Poleg tega mi je bil formalizem, kot na primer pisanje srajčk za oddajo, nepomemben. Važno mi je bilo, da se oddaja naredi. Na koncu so me suspendirali za vedno, čeprav sem bila ena boljših. To se mi je potem ponovilo še nekajkrat tako na nacionalnem radiu kot na televiziji. Na televiziji so mi vsake toliko časa rekli, da bi bilo dobro, če bi za nekaj časa nehala, češ da je moj glas v reklamah tako prepoznaven, da oddaje z istim glasom zvenijo nekredibilno,« razlaga težave, ki jih je morala zaradi izjemnega glasu ter seveda značaja premagovati. Nagrajevana in zavračana. »V čem je težava? Nikoli nisem sodila v noben kolektiv, ker tudi nočem. Očitno se nezavedno distanciram in morda so ljudje to čutili. Nisem hotela sprejeti funkcije kulturne urednice na RŠ, na radiju nisem hotela sprejeti službe, nisem hotela v kulturno redakcijo na televiziji, ker sem vedno mislila, da me bo to omejevalo, zato ni čudno, da imam ves ta čas status svobodne kulturnice,« pripoveduje dvakratna dobitnica viktorja. Študenta še vedno posluša, vendar pa manj kot nekoč. »Ga pa vedno rada slišim. Tedaj je bila atmosfera polna, medtem ko je danes vse razpršeno. Včasih ni bilo vprašanje, kje se dobiti zvečer, in RŠ je bil eno od teh jeder totalnega dogajanja. Ta energija se je čutila v programu, kot se danes morda čuti razpršenost. A ponavljam: težko presojam.«Eden od tistih momentov, ko je program RŠ prebil domet etra (kot na primer v primeru afere JBTZ) in ko je živelj, ki je bival zunaj dosega signala, bentil, ker ga ne dobi, je bila radijska igra Butnskala. Prva (kasneje se je pripetilo še nekaj repriz in adaptacij) serija šestih epizod se je predvajala leta 1979. Domislila in posnela sta jo Marko Derganc in Emil Filipčič, umetniška družabnika iz nemara najbolj domiselne šumijevsko frikovske ekipe, ki je po Ljubljani kolovratila v sedemdesetih. Pogosto na LSD-ju. »Blizu nam je bilo alogično, vse, kar ni sistemsko, kar vodi v neznano. Razen tega, da smo se iz maršala delali norca, se s politiko nismo ukvarjali. Bila je daleč. Bili smo v sferah, ki so bile študentom nedosegljive. Bili smo krog iskalcev podzavesti, prav skozi izkušnje droge, in to izrazito LSD-ja. Na LSD-ju sem se počutil stoodstotno sigurnega. Naravnost želel sem si, da pride mimo policist in da ga povprašam, kako je kaj doma. Tako da sam s Študentom niti nisem sodeloval. File je imel oddajo Jockey jaha, v kateri je oponašal razne ljudi, potem pa si je zaželel, da bi jo spremenil. Pred tem kako leto dni nisva sodelovala, medtem ko sva še prej vsak petek pri meni na magnetofon snemala radijske igre, kot na primer tisto o hišniku v osnovni šoli, ki je zaradi prenizke plače protestno spodkopal nosilne stebre telovadnice, da se je ta porušila in pod sabo pokopala 150 otrok, s katerimi sva imela intervjuje. Ali pa tisto o smučarskem tekmovanju za trim značko, na katerem je nosečnica rodila med vožnjo po progi in v cilj prismučala z otrokom na rami,« pripoveduje človek, ob katerega zgodbah sem pišoči od smeha dobesedno ciknil do solz. Za Butnskalo je bila izhodiščna radijska igra, v kateri se je skupina ljudi pod vodstvom župnika zaletavala v nagrobne spomenike, ker to pomaga. Nagrobne spomenike sta spremenila v skale in nastala je Butnskala, oddaja z liki, kot so Eminenca in Fanči, ki jih je Filipčič kasneje prenesel na Radio Ga-Ga. »Butnskalo sva snemala popolnoma trezna in dejansko sva čutila odgovornost. Na nič nisva mislila, niti nisva ničesar pričakovala. Šele proti konca sva dojela, da šest epizod pomeni celoto, sam pa še deset let nisem vedel, da je bila Butnskala tak hit, da je bila Ljubljana, ko se je predvajala, prazna, ker so bili ljudje ob radijskih aparatih.«Del punk scene je bila nedvomno tudi Nada Vodušek, voditeljica oddaje Brez punka mi živeti ni. Še en glas iz etra, ki se ga neizogibno spominjamo iz osemdesetih. Zvezdniško poseben in privlačen. Celjanka, ki je prišla v Ljubljano študirat filozofijo in primerjalno književnost, je danes modna oblikovalka in urednica revije Ambient. Kot vedo povedati pisci tekstov, je bila Voduškova navdušena bralka kompliciranih teoretskih tekstov, s črevasto dolgimi priredji in podredji: »To smo špikerji na RŠ obvladali. Četudi teksta včasih morda nisem povsem razumela, sem ga vseeno znala prebrati tako, da ni tega nihče opazil. V studiu sem se vedno počutila fantastično in ko sem pred dnevi ponovno vodila oddajo Brez punka mi živeti ni, je bilo enako. Kot da ga ne bi nikdar zapustila. Lepo, da že po nekaj minutah vzpostaviš kontakt s tehnikom, ki je dvajset let mlajši od tebe. Po odhodu z RŠ sem se za kratek čas preizkusila na komercialnem radiu, vendar mi ni bilo všeč. Ni bilo tiste izzivalnosti, ostrine, ki sem je bila vajena na Študentu. Komericalna scena ni zame, duh Študenta pa je še vedno moj. Tudi danes, ko je RŠ drugačen in dela v popolnoma drugačnem družbenem kontekstu, je duh, ki vlada v njegovih prostorih, še vedno enak, kar se mi zdi totalen fenomen. Zato se lahko tudi danes tam počutim kot doma. To mi je všeč. In četudi bo zvenelo patetično, me je RŠ na neki način formiral kot osebnost. Dal mi je možnost, da raziskujem medij in delam kup različnih stvari, ki me res zanimajo.«e gledate kako poljudnoznanstveno ali dokumentarno oddajo na RTVS in v »offu« slišite malodane BBC-ejevsko umirjeno profesionalen glas, ki vam razlaga lišaje, vulkane, tjulnje, oceane ter druge fenomene in čudesa, ta glas z veliko verjetnostjo pripada bodisi Ivanu Lotriču ali pa Mateju Rusu. Dvema izrazito prezentnima glasovoma nacionalk, a tudi dvema legendarnima glasovoma etra Radia Študent. Kot je dejal Ičo Vidmar v dokumentarcu ob 40-letnici Radia Študent: »Vedno bi prej vzel človeka, ki je delal na RŠ, kot pa diplomanta FDV.« Da, revizija 40-letnega delovanja te male radijske postaje, ki je v Rožni dolini začela oddajati leta 1969, kaže, da so ljudje, ki so se pilili na RŠ, postali zaznamovani z najvišjimi profesionalnimi standardi. In ko so zapustili matični studio, so bili praviloma uspešni.