o moji poeziji, o tem, kako me zasledujejo, o moji odsotnosti.« Picasso je hotel pomagati. Po telefonu je govoril s toliko ljudmi in jih toliko osebno obiskal, da je Neruda moral ugotoviti: »Ne vem, koliko čudovitih slik ni naslikal zaradi mene.« Petindvajsetega aprila 1949 se je naposled pojavil v javnosti. Na mirovnem kongresu v Parizu je bral svoje pesmi prijateljem, od katerih so številni verjeli, da je mrtev. To je trdila čilska vlada. Da se v Parizu ni pojavil Pablo Neruda, ampak nekdo, ki mu je nadvse podoben. Pablo Neruda je mrtev. Ni bil, res pa je, da je moral še naprej živeti na pol skrivno, ker njegovih papirjev ni bilo tako lahko urediti. Uradno namreč nikoli ni stopil na tla Francije. Spet so mu vrata svojih domov odpirali prijatelji, naposled pa sta z Delio najela hišo v ulici Pierre Mill, v četrti, v kateri so živeli delavci in obubožani srednji razred. Spodnje nadstropje sta imela zase, v zgornjega so se naselili njuni prijatelji, ki so skorajda vsi prišli iz Čila. Čilska vlada pa si je grizla nohte. »Ni me trpela v Čilu in tudi zunaj njega ne. Kamor koli sem se obrnil, so pred menoj prispeli telefonski pozivi in note, ki so zahtevali od drugih vlad, naj mi škodujejo.« V enem sporočilu je pisalo: »Neruda in njegova žena Delia del Carril pogosto potujeta v Španijo in prinašata ter odnašata sovjetska navodila. Naročila sprejemata od ruskega pisatelja Ilje Erenburga, in tudi z njim Neruda skrivaj potuje v Španijo. Da bi Neruda vzpostavil tesnejši stik z Erenburgom, je najel stanovanje v hiši, v kateri prebiva sovjetski pisatelj, in zdaj živi tam.« Francoske oblasti so Nerudo nameravale izgnati, zato je Neruda sklenil, da bo Erenburga vsaj spoznal, če bo že moral zaradi njega iz države. Postala sta dobra prijatelja in sta to ostala do smrti. Naposled je le našel nekoga, ki mu je bil voljan podaljšati potni list, a so mu ga ponovno hoteli zapleniti, češ da je diplomatski in ga zlorablja. Čilski poslanik je pritiskal na francoskega policijskega načelnika, naj Nerudo izženejo, a se je načelnik uprl. Neruda je zmagal, a z grenkim priokusom. Tako kot še kdaj ga je za hrbtom preganjal človek, ki se mu je v obraz priliznjeno smehljal – čilski poslanik. Končno je spet lahko potoval. In to je počel ves čas svojega izgnanstva. Bil je v Mehiki, kjer je septembra 1949 ponovno srečal osem let mlajšo pevko Matilde Urrutio (1912–1985), ki jo je mimogrede spoznal že v Čilu leta 1946. Tam je izšla