Še enkrat pa se je s političnim pismom oglasil večni dopisovalec, tako rekoč skriboman Dimitrij Rupel. In še enkrat je pokazal, kako razume oziroma ne razume demokracije in pravne države. In še enkrat je potrdil sum, da izgublja stik z realnostjo. Ne prvič ne zadnjič. Se spomnite, kako je reagiral spomladi 2003, ko je takratni direktor vladnega Urada za preprečevanje korupcije Penko zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije podal ovadbo zoper ministra za zunanje zadeve? »Gospod Penko je naredil veliko neumnost. On ni pristojen za to, da bi mene prijavljal kamorkoli.« In še več. Cerarjevi je takrat žugal, naj si ne drzne procesirati njega, ki nam je ustvarjal državo, in se retorično vprašal: »Kdo se hoče za vsako ceno znebiti zunanjega ministra, edinega člana vlade, ki je bil nekoč član Demosa, pobudnik demokratične in samostojne Slovenije?« Vse skupaj pa je zabelil z grožnjo, da se bo »zoper tiste, ki želijo slabo Sloveniji, boril do konca«. Kajti napad na Rupla je napad na Slovenijo. Že od vedno. Ko je nazadnje (pred volitvami 2004) zamenjal politične barve (prebegnil iz LDS »nazaj« k SDS) in parlamentarna večina na predlog takratne opozicije Rupla ni potrdila za podpredsednika državnega zbora (ki sicer pripada opoziciji), je to interpretiral kot politično sabotažo; ne zgolj kot napad nanj, ampak atentat na demokracijo: »To glasovanje je na neki način nezaupnica demokraciji in redu v tej državi, in to obžalujem, seveda.« Zadnja zahteva ministrici Kresalovi, naj ustavi policijske preiskovalne postopke, tako ni več eksces, ampak rutina in pravilo. Tako pač Rupel razume demokracijo. Tako razume pravno državo. In tako razume sebe.