Sama kozmetika je to, ki osnove ne naredi prav nič bolj impresivne. Gre za čisto klasično pošiljanje kmetov na opravila (na srečo jim zdaj ni treba nositi surovin nazaj v občino), gradnjo tematskih bajt (mlin za futer, plantaža za SIT, vojašnica, kovačija, cerkev, ladjedelnica ...) in klikanje nadgradenj, skrivnost pa tiči v hitrosti širjenja ter grabljenja surovin in usmerjenega vlaganja. Ker je moč kmete poslati kamorkoli in bodo zbrano sproti po luftu prenesli k vam, to ni težava. Iz nagrabljenega sestaviš čimštevilčnejšo, vsaj malo uravnoteženo armado, in gasa. Narava igre je agresivna in AoE3 ima rada tiste, ki stalno napadajo. Zgodnji navali so na moč učinkoviti, zidovi in stolpi pa neprijetno švoh. Zlasti zidovi so tumpasti, saj dolgo funkcionirajo kot prepreke za telesa, za izstrelke pa ne. Kdor ima rad zgodnji ekonomski razvoj in želvaško taktiko (turtling), ki naj bi bila poleg gospodarske gonje (booming) in vojaške rasti (rushing) ena od osnovnih strategij, bo zato trpel bolj od tistih, ki so nagnjeni k širitvi ter napadom. Zlasti ker pogoji za zmago ne vsebujejo gradnje čudes ali nabiranja sredstev, temveč gre za vojaško prevlado. Vsled tega trpi večigralska raznolikost. Multiplayer je mogoč po lokalni mreži ali po internetu, skozi osrednji servis Ensemble Studios Online, ki je urejen zelo zgledno. A impresivnosti je konec, ko pogruntaš, da lahko igraš v celih dveh načinih: supremacy in deathmatch. Razlika med njima je huronska - v prvem ne dobiš skoraj nič sredstev, v drugem ogromno - v obeh pa je smisel do zadnje poklati vse nasprotnikove enote. Če ne bi bilo domačega mesta, ki daje nekaj raznolikosti, in subtilnih razlik med stranmi, bi bilo nepuščavništvo titansko razočaranje. Tako je le veliko, saj se vam bo zazdelo kar malo neumno, ko boste igrali deathmatch in bodo po petih minutah širom karte harale vojske iz sto enot ter kot jezna voda treskale ena v drugo.