Naša skupščina bo naredila vse, da bi že ob prvem branju osnutkov zakonov dosegli soglasje med ministrskim svetom in evropskim parlamentom. Resnici na ljubo pa je treba reči, da bodo ministri morali računati na parlament, če zakonodaja skupnosti ne bo izražala skrbi za državljane.« V tem izvlečku iz nastopnega govora, ki ga je prebrala dan po izvolitvi za drugo predsednico evropskega parlamenta, skoraj natanko dvajset let za rojakinjo Simone Veil, je skrita na oko protislovna politična filozofija spravljivosti in brezkompromisnosti, ki je Nicole Fontaine pripeljala do najvišje časti v strasbourškem avditoriju. Kritični opazovalci dogajanja v komaj vseljeni parlamentarni palači bodo kajpak opozorili, da je gladka izvolitev Nicole Fontaine v prvem krogu in z nadvse prepričljivo prednostjo (306 : 200) pred socialističnim tekmecem Mariom Soaresom bolj posledica zablod in stranpoti socialistov, do junijskega poraza najmočnejše poslanske skupine, ki zaradi popolnega brodoloma britanskih laburistov in - deloma - nemških socialdemokratov v novem sklicu za debelih 50 sedežev zaostajajo za krščanskimi demokrati, kljub temu pa so trdovratno vztrajali pri uresničevanju dogovora iz prejšnjih dveh mandatov o menjavi predstavnikov najmočnejših strank za predsedniškim pultom. Podvig Nicole Fontaine, bodo še pristavili analitiki, je v bistvu poraz levice, ki spričo očitnega pomanjkanja politične discipline ob izbiranju predsednika sploh ni zbrala toliko podpore, kolikor ima poslancev. Odločilne glasove za Francozinjo so prispevale ženske, bi utegnili pristaviti tretji ob podatku, da sedi v sedanjem sklicu parlamenta v klopeh kar 186 poslank, kar je največ doslej.