Po čem se bom spominjal Torina in hribov nad njim? Po svojem »telemarku« za najvišjo oceno. Po padcu na desno roko in gromozanski modrici, ki še danes ni popolnoma izginila. Zdravnik Mohamed Ahmed je imel prav, na srečo ni bila zlomljena, a je prekleto bolelo. Zapomnil si jih bom po urah, preživetih v avtobusih. Po tem, da so italijanski organizatorji za najdaljšo pot sedmi sili namenili neudobne mestne avtobuse, da je bilo zastojev na ozkih gorskih cestah preveč. Tako kot čakanja na avtobus, ki se je znalo spremeniti v večurno moro. Ne bom pozabil blata okoli prizorišč, vremena, ki se je spreminjalo iz ure v uro. Od dežja, snega in sonca. Metod najbrž ne bo pozabil posebne časti, ki jo je doživel minuli petek, potem ko se je organizatorjem zaradi snega razpadel transportni sistem na poti iz Sestriera. Avtobusi niso mogli ne gor ne dol. In Metod se je do Torina pripeljal z osebnim avtomobilom. Okoli polnoči oziroma že zdavnaj potem, ko je opravil svoje delo, povezano z ženskim veleslalomom. Nemci so imeli to srečo, da je njihov olimpijski komite v Sestrieru imel svojo hišo. Spali so za mizami. Ne bom pozabil, kako sem prišel do pogovora s slovitim češkim hokejistom Jaromirjem Jagrom in kako je češki kolega še včeraj popoldne slavil bronasto kolajno. Italijani me niso navdušili s sposobnostjo organizacije, a so me navdušili z vrstami pred muzeji (na noč olimpijskih iger, ko je bilo v centru mesta več kot pol milijona ljudi, je bil vstop v muzeje brezplačen). V Torinu je bilo drugače kot v hribih. Čeprav z Metodom veliko od Torina nisva imela. Celo ruske hiše nisva obiskala. Sam sem se v posledice zabav v ruski hiši prepričal na lastne oči. Ne bom pozabil, da so bile to moje prve zimske olimpijske igre. Igre brez žoge. Da, žoga je moja droga. In mislim, da tudi Metodova. Kljub njegovemu silnemu navdušenju nad alpskim smučanjem. Vračava se v vsakdanje življenje. Do naslednjih iger. Vsake so posebna avantura.