V cerkvi Marijinega vnebovzetja, v zahtevnem in najbrž dobro plačanem delu, se Janezovo znanje in umetniška potenca kažeta tudi v načinu slikanja. V primerjavi s starejšimi deli je zelo malo izrazitejših risarskih intervencij in detajlov, modelacija je namreč izrazito slikarska. Kot ugotavlja Stele, je ta komponenta botrovala tudi slabi berljivosti bolj poškodovanih partij. Prizor Marijine smrti v prezbiteriju. ki zaključuje ciklus njenega življenja, je zelo zanimiva ikonografska rešitev odvisna od čeških zgledov (Höfler 1985, str.50).Podoba s skupino tršatih apostolov v prostoru, ki ga nakazujeta diagonalno v prostor postavljena gotska postelja s klopjo in tlak, je sicer nastala po delavniški predlogi, vendar ni brez osebne izpovedne note. Krhka Marija, ki jo je nežno ujel najmlajši apostol, da ne bi omahnila na tla, je kljub tipizaciji podoba dokončanega trpljenja in neskončne vdanosti pa tudi dokaj natančne pripovedi o zadnji uri. Marija ni umrla na postelji, ampak kleče ob njej, v molitvi. Apostoli, ki so jo tolažili ob zadnjih trenutkih so, zatopljeni v premišljevanje, branje svete knjige in v pobožne pogovore. Marijino smrt je zaznal le Janez. Celo apostol pri Marijinih nogah, ki ji je bral iz debele knjige, dogodka ni opazil. Tako je Janez Ljubljanski na svoj način opisal tudi odnos do bolnika in do smrti v svojem času. Marija je preživljala svoje zadnje ure obdana z ljudmi. Trpljenje so ji lajšali s svojo prisotnostjo, z molitvijo in z zbranim premišljevanjem. Smrt v domačem krogu, med ljubečimi svojci in prijatelji, zato zveni kot neizbežna, pričakovana in vendar presenetljiva in nedoumljiva zareza v srca. V bistvu gre za podobo tihe, neopazne smrti, za konec življenja, ki ugasne kot sveča. Nekateri apostoli so smrt zaznali, nekateri zaslutili, vendar je še niso doumeli: ni še nastopil trenutek, ko bodo zreli, sivolasi možje zajokali kot otroci - čeprav vedo, da je smrt šele začetek novega življenja. Celo Jezus, ki je prestregel njeno dušo, je presunjen zaradi pretresljivega dogodka. Slikar je dogodek, prežet z izrazito intimnimi čustvi, monumentaliziral. Malce nedoločen prostor, ki ga označujeta le tlak in postelja, ni meščanska ali plemiška spalnica - je svečano prizorišče. Svečanosti ne zmanjšuje niti dokaj natančno naslikana etnografsko verna in pedantno postlana postelja s klopjo. Monumentalnost poudarjajo predvsem "preboji" in način komponiranja. Obe figuri v ospredju, ki skupaj prebirata debelo knjigo sta kljub mehkobi oblikovani kot trden kubus, obstreti in deloma glave apostolov v ozadju pa se dotikajo okvira ali pa ga celo prebijajo. Tudi gubanje Marijinega oblačila, ki se ob njenih nogah razprostre v ostro lomljen sestav, govori o umetnikovih prizadevanjih po monumentalizaciji. Z bolj bogatimi, čeprav togimi gubami draperije in z namerno "utesnjenostjo" so dobile figure nov pomen.