Romantični Janez Pavel II. je namreč nasedel brezobzirni liniji v katoliški cerkvi, ki so ji grožnje božjih zapovedi le olajšale pot v vrhunski svetovni posel, ostro vmešavanje v svetovno politiko in predvsem služenje velikanskega denarja, kar se je razpaslo med mnogimi visokimi cerkvenimi dostojanstveniki (največ jih je med kardinali), ki so papeževo beatifikacijo ustanovitelja Opusa dei, Španca Josemaria Juliana Mariana Escriva de Balagnerja y Albasa, oktobra 2002 razumeli kot signal, da se katoliška cerkev z vsemi silami vrže v posel. Janez Pavel II. je tako hote ali nehote s svetniškim sijajem zaščitil razuzdano nasilniško poslovno dejavnost, ki s cerkveno duhovnostjo nima nobenega stika. Dan Brown je v papeževi naivni razlagi Opusa dei zaslutil in uresničil priložnost za fantastičen konstrukt knjižne uspešnice, ki je zmes starih dejstev o obstoju Opusa dei in domišljije, in napisal Da Vincijevo šifro, ki je ob velikanski nakladi dosegla svoj namen. Vatikan je vernikom priporočil, naj knjige ne berejo, in so se javno Danu Brownu le posmehovali, znotraj Vatikana pa je zavladala panika, kajti v Da Vincijevi šifri so razkrita mnoga nečastna početja katoliške cerkve, ki so se dokazljivo pojavljala tudi v povsem posvetnem življenju. Opus dei se je po vsem svetu zapletel v najbolj špekulativne posle, v mnogih državah so z grožnjo cerkvenih dogem prisilili k sodelovanju sicer povsem zmerne vernike katoliške vere, ki sicer sedijo na visokih poslovnih položajih.