Vse to je brez dvoma res. Velja pri vsakdanjih in konkretnih stikih med ljudmi, pa tudi pri stikih na ravni države in predstavnikov oblasti ali posameznih političnih, veteranskih, begunskih in drugih združenj. Torej na simbolni ravni. Znan je primer predsednika Đukanovića, ki se je v imenu Črne gore ob prvem obisku na Hrvaškem javno opravičil za nasilje, bombardiranje in žrtve ob napadu na Dubrovnik in okolico. Po opravičilu so se takoj pojavile kritike: da je bilo opravičilo preskromno, premalo izrazito, da je izražalo premajhno kesanje, skratka, da kot tako ni sprejemljivo. Menim, da gre za dve razsežnosti. Prva je dejanje zločina. Zločin je bil storjen, o tem ni dvoma, imamo žrtev in storilca, zločinca. Imamo veliko posledic, ki so vedno individualne in skoraj vedno tragične. In tu se vse ustavi. Za pot naprej je treba to stanje preseči. Prvi korak je sočutje do sočloveka. To je druga razsežnost. Poskus občutiti drugega človeka. Tisti, ki je manj prizadet, onega, ki je bolj, in nasprotno. Tisti, ki je žrtev, poskusiti občutiti svojega krvnika, če se lahko tako izrazim, in krvnik svojo žrtev. Druga stvar je oproščanje. Za kaj takega je potreben velik osebni pogum. Pogum žrtve, da oprosti, in pogum krvnika, četudi ne gre vedno za individualno krivdo. Težko bi rekel, za kaj je potreben večji pogum, ker sta poziciji neprimerljivi. Sploh pa to ni pomembno. Pomembno je, da se ta proces vzpostavi. Res je, da sta to temeljni krščanski vrednoti, predvsem pa sta to globoko človeški vrednoti. Res je tudi, da sta na Hrvaškem med navadnimi ljudmi in v elitah prisotni manj, kot si želimo. Toda tudi to je treba razumeti. In upati, da bodo spremembe prišle čim prej. Že s tem prispevamo svoj delež, da se bo to res zgodilo. Sočutje in oproščanje sta nedeljivi. Sta ali pa ju ni, ni nečesa vmesnega.