Takšne politike ni vodila Nemčija še nikoli, ne prej ne pozneje. Bila je to evropska politika, z edinim ciljem ohranitve miru; metternichovska politika torej, vendar ne v Metternichovem duhu. Tega duha ob koncu 19.stoletja ni bilo več. Bismarck, ki je s tem postal politik miru, sam pri sebi vse do svojega konca ni verjel v "Evropo" in je imel vse govorjenje o evropskem interesu za čvek. Rajh, katerega je zastopal, je bil veliko bolj centraliziran od krhke Male Evrope, katere mnogoterne interese je domnevno uresničeval Metternich. Na Berlinskem kongresu ni bilo Evrope; tam so nastopale dinamične, krhke državne sile, na katere je razpadla Evropa, pri čemer je imel prste vmes tudi sam Bismarck. Zdaj je hotel Bismarck mir med temi državami, vedoč, da je čas delnih vojn mimo, da Nemčija ne bi mogla v takem konfliktu več ostati nevtralna in da bi v vojni proti Rusiji vsekakor nosila glavno breme, pa nič imela od tega. Dejal je: "Nemci se razen boga ne bojimo nikogar na svetu." Kljub temu je bil po letu 1871 pravir njegove diplomacije ravno strah; namreč strah pred vzkipenjem nemške nacionalne moči, ki jo je on brzdal, saj se je zavedal minljivosti takih zmag; strah pred koalicijami, uperjenimi proti njegovi stvaritvi, proti Nemčiji kot velesili. Odtod obveznosti, ki jih je prevzemal na vse strani, javne, tajne ali poltajne, nevtralizirane s tem, da država, proti kateri so bile naperjene, vse te dogovore lahko prekliče in sprejme druge podobne; neškodljive zaradi tega, ker so bile vedno sklenjene proti takoimenovanim "neizzvanim napadom", pri čemer je bilo v vsakem primeru prepuščeno partnerjem, da sami določijo, kdo je napadeni in kdo napadalec. Ni bilo kombinacije, katere Bismarck ne bi preizkusil; še Francija, proti kateri so bile vse te kombinacije v bistvu usmerjene, ga je skušala v osemdesetih letih potegniti v eno izmed njih. Koliko je ta zvijačno virtuozni sistem dejansko služil miru, je težko reči. Nekateri verjamejo, da so si "velesile" skočile v lase že trideset let pred prvo svetovno vojno, in to takoj, ko ni bilo več starega mojstra, ki jih je s svojimi zvitimi političnimi akrobacijami vedno znova razdvajal in spet povezoval. Drugi spet menijo, da je bila njegova pogodbena mreža v resnici le nemočna pajčevina, navidezno učinkovita le zato, ker je bilo celotno tisto obdobje čas miru in gospodarske ekspanzije; in že dejstvo, da je sam Bismarck kar naprej krpal svoj izdelek, ga nenehno spreminjal in popravljal pogodbe eno za drugo, kažejo, kako vse skupaj ni bilo nič vredno ... Sicer pa je od vseh teh pogodb na koncu ostala le prva, ki je bila tudi vzrok za vse ostale, namreč avstrijsko-nemška - ta je žal obveljala.