Prav tu se v tako zaostrenih in spolitiziranih vprašanjih, kot je tole naše, zadeva z legitimnostjo dodatno zaplete in zato se ne čudim Bučarju, da mu je bilo teh »slepih miši« in sprenevedanja dovolj, in je namesto zapletenega razglabljanja, kaj je za koga legitimno in kaj ne, raje zamahnil z roko. Ampak sprenevedanja s tem žal ne bo konec, zato je morda vendarle treba tudi o tem še kaj reči. V našem primeru je ocena legitimnosti tega dejanja (žal?) neločljivo povezana z oceno njegove vsebine. In to kar dvojno: tisti, ki proporcionalnemu sistemu po vsebini nasprotujejo (če ga v resnici sploh poznajo, seveda), vnaprej izključujejo pri njegovih zagovornikih že možnost dobrih namenov zagovorniki sorazmernega sistema so a priori sami prevaranti, sebičneži in ne vem kaj še vse. (Obratno ne velja: nasprotniki večinskega sistema smo, vsaj večinoma, sistemu kot takemu priznavali tudi njegove dobre strani, seveda pa poudarjali prevladujoče negativne, za demokracijo prav nevarne plati.) Predvsem pa naj bi bila ustavna vpeljava proporcionalnega sistema nelegitimna zato (ne glede na njegovo vsebino), ker da je bila drugačna »jasna ljudska volja, potrjena z odločbo US«. Prav tu pa zatrjevana »legitimnost« nasprotne politične pozicije pade na vsej črti, vsaj na treh točkah: