V New Yorku so v 40. letih minulega stoletja nastale njene prve risbe, slike in grafike, osredotočene na motive rojstva, otroštva in materinstva, hkrati z avtoportreti in predvsem s številnimi različicami tako imenovanih žensk hiš (femmes-maisons). Povezava arhitekture in figure v tej seriji upodobitev simbolizira mentalno strukturo, ki je postala generacijska matrica kiparkinih bodočih stvaritev: hiša je »duša in telo« (po Gastonu Bachelardu), kot vertikalna konstrukcija, ki se vzpenja, je hkrati simbol zaprtosti določenega prostora in sproščene domišljije. Louise Bourgeois se je večkrat upodobila, kako leti ali pada med dimnike na strehi svoje hiše, na teraso stavbe pa umešča svoj atelje – prostor ustvarjanja in svobode. V tem ambientu je v petdesetih letih začela kipariti, klesati lesene toteme, v katerih je oživila spomin na vse osebe, ki jih je zapustila v domovini, a si ni hotela priznati, da jih pogreša. S formalnega vidika je ciklus »Oseb« (Personnages) izveden na dva načina, z direktno obdelavo balzinega lesa ali s sestavljanjem nabranih, grobo obdelanih kosov, zloženih na skupne podstavke. Nekatere skulpture imajo figuralno zasnovo, s prepoznavnimi telesnimi deli, druge so popolnoma abstraktne, z naslovi, pogosto vzetimi iz arhitekturne terminologije. Referenčni okvir posameznih kipov aludira na Brancusija in Giacomettija, nekateri pa že napovedujejo minimalistično plastiko, a z dodanimi simbolnimi pomeni, ki se jih je minimalizem načelno izogibal.Od organskega k angažiranemu