Ko so lani Majorjev (zaigrani?) optimizem pred prvomajskimi volitvami angleški novinarji soočili z enotnimi napovedmi javnomnenjskih anket - te so mu napovedovale zgodovinski poraz -, je cinično odmahnil, češ "The polls are rubbish!", da so torej ankete nesmisel oz. kar smeti, izmeček. Manj kot teden po tej izjavi je Major doživel tako prepričljiv poraz, da se je osramočen tako rekoč čez noč odselil iz reprezentančnega predsedniškega stanovanja. No, takšna izjava o anketah, ki so se izkazale za točne, pa ni bila samo posledica stiske ob tem, ko je skušal ustaviti negativne trende torijcev pred volitvami, ampak tudi posledica katastrofalne volilne napovedi leta 1992, ko so tudi najbolj ugledne agencije kot Gallup, ICM in Mori zgrešile pri napovedih in torijcem napačno napovedale poraz že na predzadnjih volitvah. V devetdesetih letih je sploh prišlo do večjih napak v sicer točnih javnomnenjskih napovedih v več evropskih državah, denimo v Franciji, Avstriji, na Danskem itd. Angleška napaka je ostala najbolj odmevna zaradi enotnega kiksa empiričnih napovedi v razmeroma enostavnem večinskem sistemu, kjer se preverjajo samo tri stranke. Sicer pa velja za učbeniški primer napačne prognoze tista iz leta 1936, ko je revija The Literary Digest na podlagi preverjanja mnenja večmilijonskega (!) vzorca telefonskih naročnikov in kupcev avtomobilov napovedala zmago republikanca Landona, zmagal pa je Roosevelt s kar 532 : 8 elektorskih glasov. No, po tem fiasku zaradi pristranosti vzorca se tako hude napake niso več pojavljale, kljub temu ali ravno zato pa je politika v nenehnem latentnem ali pogosto tudi manifestnem konfliktu z javnomnenjskim raziskovanjem. Ta konflikt ni posledica premajhnega spoštovanja do javnomnenjskega raziskovanja in njegovih volilnih napovedi, ampak, nasprotno, predvsem posledica strahu; strahu pred tem, da bi bile neugodne napovedi točne.