Občutenje in zaznavanje omogočata povezavo med živim bitjem in njegovim okoljem. Občutenje je proces sprejemanja dražljajev iz okolja in njihovega pretvarjanja v živčno vzburjenje. Zaznavanje pa je proces organizacije in interpretacije občutkov. Kako nastaneta občutek in zaznava? Ustrezni dražljaji trčijo ob čutilo, v katerem so čutnice, ki pretvorijo dražljaje v živčno vzburjenje. Vzburjenje potuje po senzornih živčnih vlaknih najprej do primarnih središč v možganski skorji, v kateri nastanejo občutki, nato pa v asociacijska središča, v katerih se oblikujejo zaznave. Pozornost je proces usmerjenosti oz. osredotočenosti na določene dražljaje, pri čemer druge dražljaje zanemarimo. Ima omejen obseg (6–9 enot), njena smer, intenzivnost in trajanje pa so odvisne od zunanjih (značilnosti dražljajev) in notranjih dejavnikov (potreb, prepričanj, čustev). Pri oblikovanju smiselnih zaznav je pomembna zaznavna organizacija. Načelo lika in podlage opisuje najpreprostejšo in prvotno zaznavno organizacijo, zaradi katere dele zaznavnega sveta vedno izluščimo kot like, postavljene pred ozadje. Kadar se zaznava ne sklada s stvarnostjo, govorimo o zmotnih zaznavah. Pri iluzijah dražljaje, ki so realni, napačno organiziramo in interpretiramo zaradi psihičnih ali fizičnih dejavnikov. Halucinacije pa so zmotne zaznave, pri katerih čutno doživetje nima podlage v zunanjih dražljajih, temveč je posledica nenormalnih procesov v možganih.