poštovana gospa, najprej kratko pojasnilo, da si bova čisto na začetku na jasnem. Svoje pomisleke v zvezi z italijanskim naslovom Pahorjevega Spopada s pomladjo sem izrazila kot navadne pomisleke, ne da bi sploh mislila, ali so ali niso merodajni, nimam takih ambicij, da bi se povzdignila v vaško razsodnico, ali se šla kar vesoljnega merodajnika, nadvse rada govorim le v svojem imenu in iz svojih izkušenj, kar pa za druge lahko pomeni: se strinjati ali pa ne, ni sploh nujno, kaj šele obvezno deliti z mano mnenje. Kot ni nujno, da ga jaz delim z drugimi. Lahko miselno ostanemo vsak na svojem bregu, pa vseeno prisrčno vasujemo in prijateljujemo. Kot imajo vsake oči svojega malarja, tako imajo vsaka ušesa svoj jezik. In pri tem, zame vsaj, lahko ostane. Na vekomaj. Jaz sicer rada pišem provokativno, nekoč davno prav v zvezi s Pahorjem (in z Milo Kačič) je moj način pisave prof. Matjaž Kmecl označil v Naših razgledih za revolversko in sama nimam nič proti tej definiciji, gre pač za slog, ki me nekako zaznamuje in je nekaterim še kar všeč, večini pa gre malce ali blazno na živce, mednje sodite menda tudi vi. Jaz ne iščem konsenza, kot dandanes radi pravimo, sploh ne pričakujem, da kdo z mano soglaša, ni mi niti malo do somišljenikov, meni je dovolj, da sprožim kakšno malo prevajalsko ali literarno vprašanje, ki me posebno žuli, s tem da na glas povem svoje pomisleke, do katerih, upam, imam tudi jaz pravico, ali ne? Nimam namreč rada le šušljanja po vogalih, namigovanja in opravljanja na štiri oči, drugače pa vsi tiho, da se komu ne zamerijo in za ohranitev ljubega miru. Še najrajši se razpišem šaljivo ali norčavo, da bralcev ne dolgočasim preveč, oziroma, da jih pripravim sploh do branja, oni pa naj mislijo potem, kar hočejo, le meni naj ne pripisujejo lastnosti, ki jih nimam. Prosila bi tudi vas, da preberete ponovno moje premišljevanje, tokrat manj osebno, da se boste lažje prebili do bistva zapisa in se morda tudi znebili kakšnega pred-sodka do mene. Celo v članku pravim, da prevajalci nismo nobeni nezmotljivi papeži, vi pa me dolžite prav tega, prevelike prevajalske samozavesti oz. kar suverenosti, ko da sem prepričana, da imam samo jaz prav. In to vaše skoraj zgražanje in zaprepadenost samo zato, ker sem si upala zdvomiti v dva smrkava prosta naslova v prevodu in za povrh si drznila ogovoriti mladega prevajalca, ki – mimogrede - ni nobeno nebogljeno dete ali ovčka, marveč že uveljavljen in nadarjen recenzent pa kulturni poročevalec. Nisem vedela, da dandanes prevajalski začetniki uživajo prevajalsko imuniteto. V starih časih so po nas, prav tako novincih v tej sladkogrenki obrti, oni poklicani in še rajši oni nepoklicani, ki bolj malo vejo, kar mlatili brez pardona, najbrž le zato, da smo postali dovolj gosti! Zdaj pa, se zdi, gre za nezaslišanost brez primere in osebni napad, če kdo samo vpraša prevajalca: Kaj ga je motilo pri pomarančah, da jih je spremenil v pomarančevce? Včasih kaj zamenjamo, tudi vrstni red zaradi zvočnosti ali različne dolžine samostalnikov, drugič iz kakšnih drugačnih razlogov. Za vsako posebno zamenjavo mora biti zakaj in zato. No, v tem specifičnem primeru jaz nisem videla nobenega razlo-