Medtem se je skisalo še vreme in pred nami je bilo vse temneje, dokler ni začelo najprej kapljati, kmalu pa med treskanjem padati kot iz škafa. Kamnita cesta je vodila v vedno ožji kanjon, v katerem je bilo ob podivjanem hudourniku ponekod zanjo komajda še dovolj prostora. Že zdavnaj je postala komaj prepoznavna blatna pot z globokimi jamami, v katerih se je hitro nabirala voda, ki je padala izpod neba in s strmih sten silila v deročih potokih. Cikcakasta vožnja v razbesneli nevihti je tako postajala pravi boj, z Aharonom pa sva se tu in tam morala spoprijeti s kakšno skalo in kamenjem, ki so zdrsnili na pot. Vsak med nami se je vedno bolj bojeval še s temnimi mislimi, ki jih je podžgalo še nekaj razbitih oklepnikov na poti, ki so pričali, da so celo tu pred časom potekali hudi boji. Za »primerno« zvočno kuliso je poskrbelo glasno bučanje divjih valov, včasih samo kak seženj od nas in skoraj nenehno grmenje z neba, ki smo ga le še slutili nekje visoko nad nami, saj ga med marsikje pokončnimi stenami tritisočakov sploh nismo videli. Včasih sem se spraševal, ali se ne bomo morali obrniti, saj je bilo videti prav nemogoče, da bi med previsnimi stenami in naraslo vodo prostor našla še cesta.Skrito mesto