vase. Vsak zvok, posebno ponoči, je oster in živ kakor bel šiv na črni tkanini. Z lordom Stephenom sem si šel ogledat Westminster, kjer je bil kronan Artur iz kamna in so po vsej cerkvi odmevali vzkliki in kriki. »Vivat! Vivat! Arthurus rex!« Nadškof mi je podržal krono nad glavo … na žezlu podoba dveh zmajev, enega z rubinastim, drugega z diamantnim očesom … In Merlin! Merlin, ki je zaklical s svojim gospodovalnim glasom: »Artur, zakoniti kralj vse Britanije …« »Artur!« me je poklical lord Stephen. »Kam so te odnesle misli?« Zajel sem sapo. »Malo sem, malo tja?« »Ja, sir.« »Takole se človek počuti na takšnem kraju,« je dejal lord Stephen. »Današnji dan pustimo za seboj. Se znajdemo v svetu duhov in spominov. In rotitev.« Lord Stephen se je previdno spustil na kolena, jaz pa sem pokleknil zraven njega. »Bog, naš ljubi Gospod,« je spregovoril, »pospremi svoja služabnika Stephena in Arturja. Podeli svoj blagoslov Rhysu in Turoldu, najinima zvestima spremljevalcema. Obdaruj z zaupanjem vse tiste, ki jih ljubiva, nama pa daj pogum, da bi nama bilo, daleč od najinega Vmesnega sveta, dobrodošlo, kar je neznanega.« »Amen,« sem ga dopolnil. Ko sva stopala iz cerkve, se je lord Stephen obrnil k meni. »Težki časi,« je rekel. »Namreč zate.« Nič nisem odgovoril.