Slovenski ljudje se v takih sporih po tradiciji postavijo na stran šibkejših. Zato je mogoče že zdaj trditi, da je lahko zasliševanje in valjenje krivde za to, da slovenska osrednja banka tudi po nekaj mesecih še nima guvernerja, na samo Drnovškova ramena le še ena taktična napaka vrha vladajoče stranke. (Vodji poslancev NSi in SLS Jožef Horvat in Jakob Presečnik ves čas o tem nista črhnila niti besede, kar po svoje kaže smer, od kod prihaja ukaz, da je treba Janezu Drnovšku politično mero vzeti tudi v parlamentu.) Predsedniku Drnovšku je to, da mu veliko ljudi pripisuje vlogo dejavne opozicije, ki si upa kaj reči, in ga imajo v tej vlogi govornika opozicije veliko rajši kot predsednika vlade, ki se sicer kiti z gospodarskimi in drugimi dosežki, lahko v veliko moralno zadoščenje. Ne more pa tega politično unovčiti, razen seveda, če si ne bo premislil v zvezi s ponovno predsedniško kandidaturo, kar je malo verjetno. Strategi v štabu šefa vladajoče stranke očitno še niso dojeli, da je prav ta »politična nedolžnost« Drnovškova velika prednost in bi se morali javnemu obreganju obenj do letošnje pozne jeseni v velikem loku izogibati. Koristi od tega in drugih spopadov z njim lahko ima namreč le prava opozicija. Banka Slovenije pa bo brez večjih pretresov lahko še nekaj časa preživela z vršilcem dolžnosti, ki ga premier Janša sicer ne mara, a ga mora tolerirati.