Indijski zdravstveni priročniki so v preteklosti priporočali dojiljo v primeru, če je bila mati bolna ali ni imela dovolj mleka. Svetovali so dve dojilji hkrati, tako da sta kljub dojenju posvojenega otroka ohranili dovolj mleka tudi za svojega. Menili so namreč, da je lahko uspešno dojila le tista ženska, ki je zadostila tudi potrebam svojega otroka. Vendar več kot dve dojilji nista bili priporočljivi, ker da mešanje in različna kakovost mleka lahko vznemirja otroka. Glede dojiljinih osebnostnih lastnosti pa je veljalo, da je morala biti iz iste kaste kot dojenec, srednje starosti (premlado dekle ne more razviti ljubečih čustev do otroka, prestara ženska pa nalogi ni kos), skromna in ponižna, izrazito potrpežljiva po naravi, lepa, snažna, zdrava, dobro vzgojena, ni smela biti pohlepna, ne presuha in ne predebela, po možnosti temnejše polti, ker naj bi take imele več mleka. Nadalje je bilo pomembno, da je imela dobro oblikovane dojke, ne prevelike in ne premajhne, z izstopajočimi in velikimi bradavicami. Zelo pomembno je bilo, da je ob dojenju uživala in bila srečna. Nič čudnega, da je bilo iskanje take zahtevna naloga. Tiste srečnice, ki so bile izbrane, so smele upati na številne privilegije, predvsem na dobro plačilo.