Deset let potem, ko so se Slovenci, Hrvatje, Bosanci in Makedonci z osamosvojitvijo "odpovedali varnosti, da bi dobili svobodo", se je velikokrat izkazalo, da je varnost vseeno največ, kar človek potrebuje. Povsod se je odkrito postavilo vprašanje, kaj početi s svobodo, če ni socialne varnosti. V Titovem času je delo za veliko večino državljanov bilo. Dobili ga niso samo oporečniki (med katerimi so mnogi morali na prisilno delo). Oporečnikov pa je v vsakem sistemu samo za odstotek ali manj in jih številni sploh ne opazijo ali se s časovno distanco nanje pozabi. Tipi konfliktne politike, ki se v demokraciji javno najizraziteje kažejo v prerekanjih v parlamentu, v Titovem času pa so bili pred javnostjo skriti ali razrešeni na brutalen način, se zaradi nevajenosti (in pogosto nizke politične ravni zdajšnjih akterjev) sicer manj upravičeno kažejo kot nekaj negativnega, čeprav so pri argumentiranju prednosti Titovega časa pogosti. Povsem razumljivo pa je, da so se ljudje v desetih letih znebili osamosvojitvene evforičnosti in obrnili k racionalnim, dnevnim zadevam ter postavili v ospredje vprašanja o boljšem življenju, nižjih davkih, večji zaposlenosti in kako lažje potovati. Da odgovori nanje še zmerom vračajo nostalgijo po Titu, pa je Tito še najmanj kriv.