Tribuna. Časopis znamenitega slovesa. Rojen leta 1951. Najprej konvecionalno korekten in jugoslovansko predan. Malo študentov, veliko entuziazma. Najde se kakšen Tine Hribar, pa njegova Spomenka, fotke Joco Žnidaršič. To je prva generacija starih prdcev. Proti koncu šestdesetih pa počasi, kot mali debelinko, začenja loviti sapo za velikim Majom 68. O, veliki Maj 68, sveti gral naših staršev, kako smo te danes že vsi siti! Dobro travo ste kadili, ampak danes imamo skunk. Imeli ste svojo seksualno revolucijo, mi imamo pa zastonj porniče. Zaprašena revolucija v modnih izložbah, mar nam je zate! Mi imamo svoje probleme, živimo v svojem času. Konec osemdesetih. Čudni časi. Janši pravijo rdeči kmer, Pahor je maneken, Berlinski zid se krha in kavbojke lahko dobi že vsak smrkavec. Kdo bi vedel katera generacija starih prdcev je že bila na sceni? Kosovski rudarji se upirajo, Bavčar rešuje Janšo, Kučan taktizira med civilno in Jugoslovansko družbo. Ampak Tribuna ostaja zvesta svojim načelom, mednarodna solidarnost, ideološka ostrina, družbena akcija. To je to! In potem je prišla osamosvojitev. Naše mokre sanje, zaradi katerih je prenekateri Slovenec takšne in drugačne omike, v preteklosti že močil posteljo. Ampak tokrat je šlo zares. Tribuna je doživela tudi ta pretres, ampak začela izdihovati. Le kdo pa bi preživel ob vsej medijski kloaki, ki se je začela zlivati po prostem trgu? Svojo kosmato dušo je naposled izdihnila leta 1998. Posmrtni prdec je bil spuščen na črno sredo leta 2006, potem pa smo se dokončno usmradili. Ko je naš pokojnik že lep čas počival v miru, so ga nepridipravi spet začeli bockati in si domišljati, da ima danes spet kaj za povedati. Tribuna. Časopis znamenitega slovesa. Vstal od mrtvih leta 2009. Spoštovana zalega, zdaj smo spet tu. Smrdimo še bolj kot vsi stari prdci skupaj, le kako ne bi, če smo enajst let gnili? Mi smo prišli. Stojimo na štacjonu, v roki nosimo prazen kufer, v vratu dva šraufa, naš pogled je steklen. Mi smo za akcijo. Ste vi?