Takrat sem stanoval v veliki vogalni večstanovanjski hiši v Brnu na Orlji ulici. Nadstropje višje je stanovala gospa D. Bilo ji je že več kot petdeset let in imela je razmerje z nekim mladeničem, kar je bilo v tistem času nekaj nezaslišanega. Svojega odnosa pa ni samo skrivala, temveč je celo vse v hiši izzivala. Hiša se je zgražala, hkrati pa jo je opazovala z volčjim gladom. In moram priznati, da sem tudi jaz spadal v to volčje krdelo. Poleg tega mi je sreča namenila nekakšno nišo na hodniku (svoje čase je v njej stal kip svetnika ali svetnice), v katero sem odlično videl skozi kukalo na vratih. Nadstropje višje so se zaloputnila vrata (na ta zvok sem čakal kot past na miš) in gospa D. se je s svojim ljubimcem spustila v moje nadstropje in tukaj sta takoj smuknila v nišo in se divje mečkala, kot da si ne bi dovolj privoščila že zgoraj v stanovanju. Najbrž je bil to njun ritual, nekakšen ljubezenski izzven igre. Videl sem vsako vzburljivo podrobnost (onadva sta se tam menda še na hitrico ljubila!) in v tem voyerstvu sem užival vse do dneva, ko je gospa D., namesto da bi smuknila v vdolbino v steni, šla naravnost proti mojim vratom, pozvonila, in jaz sem ob samega strahu nemudoma odprl, eno oko sem imel še zaprto, drugo pa poželjivo izbuljeno. Vendar me je sram tako ohromil (naenkrat mi je bilo jasno, da gospa D. že dolgo ve, kako vohljam za njo), da sem ravnal čisto avtomatično, poleg tega pa se je sram razlil po meni kakor lužilo in je iz mojega spomina kmalu izbrisal vse, kar je sledilo po odprtju vrat.