Zaslepljen od sreče si nisem niti približno predstavljal, kakšnega vraga sem si nakopal na glavo in kako kompleksna stvar je obnova starodobnika, še posebej če ga hočeš spraviti v povsem originalno stanje. Zelo kmalu sem namreč ugotovil, da novi pridobitvi manjka “frgazer” (torej uplinjač), ki ima v motorju podobno funkcijo kot srce v človeškem telesu. Zato sem za rezervne dele moral kupiti še eno celo podrtijo. Sledile so neštete poti v Trst, Padovo, Raveno in še precej globlje v Italijo. Moja največja težava je bila, da sam o delovanju motorja nisem imel pojma in sem bil prepuščen na milost in nemilost raznim mojstrom, ki so se svojega opravila lotevali zelo z levo roko ter mi svetovali čudne možnosti, ki so se še meni, popolnemu analfabetu, zdele povsem nesprejemljive. Emil mi je sicer prvovorstno pobarval vespo in dokazal, da je tudi ličar lahko umetnik. Na žalost to ni bilo dovolj, da bi tudi vozila. Janez me je spravljal ob živce, ko mi je iz tedna v teden zatrjeval, da bo naslednji konec tedna popravljena. Sodu je izbilo dno, ko je odžagal na milimeter natančno izmerjene letvice preprog, za katere sem pri Mauru Pascolliju v Raveni plačal tristo tisoč lir. Kar stemnilo se mi je pred očmi.