stvo, da tiste zares pomembne stvari ostajajo neznanka. Nekaj v nas se že zaveda obstoja brezmejnosti, ki čakajo zunaj telesa matere, in spoznava, da je edini način, da jih prečka, ta, da postane telo. Biti rojen je neverjeten dogodek, velika motnja. Vrženi smo ven; vrženi iz votline na svetlobo. Zanimivo je, da je motnja naša prva izkušnja. S svojo nenadno spremembo okolja nosi rojstvo tudi že odmev smrti. Ritem tega trenutka vnaprej določa ritem življenja, ki bo sledilo: ločitev in združevanje. Brez ločitve ne more biti združe vanja, brez ločitve ni vračanja. Nobeno pripadanje ni večno. Če že limo živeti ustvarjalno in verodostojno življenje, se moramo nujno naučiti umetnosti tega, da smo ločeni, in velikodušnosti ponovnega združevanja. ZAMIšLJANJE ČAsA PRED PRIhODOM Kljub svoji neskončni in življenjsko pomembni ustvarjalnosti ohra nja narava veliko skrivnosti in ima še veliko na zalogi. Če vidimo nosečo žensko, vemo, da prihaja na svet nova oseba. Vse ostalo ostaja neznano. Kdo je ta oseba in kaj bo prinesla svoji družini in svetu ter kakšno življenje bo imela, ostaja neznanka nam, pa tudi materi, nosilki in labirintu te ustvarjalnosti. Sposobnost rojevanja otrok je velik privilegij žensk. Matere so svečenice največje evha ristije. V materi in skozi mater se prazen prostor spremeni v ose bo. Brezimni vodni element postane obraz, telo, duša, življenje in notranji svet. Rojstvo otroka pa je lahko tudi veliko breme. Včasih nam izmučen obraz noseče mamice razkriva, kako je njeno bistvo oropano in kako so njeno telo in misli vpletene v usodo otroka. Razvije se vez, ki ne bo nikoli pretrgana. Na nek način se nikoli ne more ločiti od tistega, kar je nosila pod svojim srcem. Biti vklju čen v najmočnejšo skrivnost narave lahko pomeni uničenje vseh iluzij in nedolžnosti. Pred kratkim mi je prijateljica povedala, da je v bolnišnici, tik preden je rodila svojega prvega otroka, doživela trenutek najbolj mračne streznitve. Stopila je na požarne stopnice v bolnišnici, pogledala v noč in spoznala svojo absolutno osamitev