Preden se pojavijo navrh še kakšna nova polstranska globokoumja o mojih novih paradoksih, ki "se jih ne manjka", moram vsaj to stvar zaustaviti. In samo zato se oglašam. Čeprav se mi zdi povsem absurdno zanikati nekaj, česar ni. Nikoli me nihče ni vprašal, ali želim biti predsedniški kandidat, tudi nihče od novinarjev, urednikov ali anketarjev ne. In nikoli nisem na takšno vprašanje ničesar odgovoril. Ko pa bi me kdo slučajno le vprašal, bi moral jaz vprašati njega: ali bi radi imeli predsedniškega kandidata, ki je napovedal, da ga bodo kmalu, če bo šlo tako naprej, s to državo družile samo še davčne obveznosti in potni list. Zdi se mi, da se ta čas približuje, ker tako gre naprej. Ta država namreč komaj še koga potrebuje, če sploh koga. Ima stranko, ki bo skupaj s svojimi zmeraj novimi adepti spretno vladala in se redila do leta 4000. Ima predsednika, ki bo z zmeraj novimi 99 odstotki zmeraj znova izvoljen. In ima medije, ki bodo poskrbeli, da bo zgodba o uspehu videti še bolj uspešna, kot je, in predsednik še bolj moder in prijazen, kot v resnici je. Kritični glasovi bodo še naprej in zmeraj znova drhal ali paradoks, kdo bo tudi še fašist, brez skrbi.