Galopske dirke v Sloveniji sicer nimajo tako dolge zgodovine kot na primer v antični Grčiji ali na angleškem dvoru, kjer so celo dobile vzdevek »kraljevi šport«, kljub temu pa lahko rečemo, da je zanimanje zanje iz leta v leto večje. Pa ne le med rejci oziroma trenerji, temveč tudi med gledalci, med katerimi je nemalo tistih, ki želijo na konje staviti. Zakaj pa ne, še posebej če se seznanimo s podatkom, da v ameriških stavnicah konjske tekme spremlja kar milijon gledalcev, stavnice pa na leto obrnejo tudi 15 in več milijard dolarjev. Če favorizirani konj v cilj pride med prvimi ali če je med zadnjimi, mu dopinška kontrola ne uide. Tako kot ni ušla desetletnemu konju Cadyku, ki je na dirkah v Skokah pri Mariboru zmagal, a - kot se je pozneje izkazalo - pod vplivom nedovoljenih substanc. Analiza urina je podala sum, da je konj prepovedani substanci, šlo je za kofein in theobromin, zaužil. Kdo je kriv, ne bomo ugotavljali, je pa zanimivo, da Slovenija tako kot še marsikatera »bolj razvita« država sploh nima jasnega veterinarskega predpisa, ki bi uporabo substanc, določenih z mednarodnimi predpisi, prepovedoval pri prehrani tekmovalnih konj. Državni podsekretar Viktor Krek sicer meni, da bi za tekmovalne konje kazalo pripraviti poseben predpis o zdravstveni ustreznosti krme, a kaj več od njegovega mnenja se na tem področju ni zgodilo. Mogoče bo to področje s posebnimi predpisi nekoliko uredil nov zakon o krmi ali pa bodoči zakon o živinoreji, ki bo podlaga za predpise o konjeniških tekmovanjih. Kot kaže, tovrstna pravila trenerji konj, še bolj pa verjetno proizvajalci hrane, še kako potrebujejo, saj kazni za »napake« niso majhne: do nekajletne prepovedi tekmovanja, več sto tisoč tolarjev kazni, predvsem pa madež v rodovniku nekega konja.