Nemci so bili seveda tudi pretreseni. Njihov zaveznik je šel v vojne operacije, ne da bi se prej posvetoval z njimi. S tem je naredil precejšnjo škodo skupni stvari. A če bi uspel, bi mu to še nekako spregledali, tako pa so sile osi zaradi italijanskih porazov izgubljale čast, ki so si jo pridobili nemški vojaki v zahodni Evropi. Britansko kljubovanje se je okrepilo. Grčija je bila seveda zdaj na nasprotni strani, za Jugoslavijo se ni vedelo. Madžare, Romune in Bolgare je hotel Hitler pridobiti na svojo stran, a to bi mu uspelo le, če bi jim dokazal, da so sile osi nepremagljive. A kako naj jim to dokaže, če pa ga glavni in tudi najmočnejši nemški zaveznik tako lomi? Spodletele operacije v Franciji, na Balkanu, v Afriki, na morju, v zraku. Povsod in celo takrat, ko je v premoči. Vojna mornarica jih je dobivala po grbi v lastnih pristaniščih. Cele enote so se predajale brez boja. Nemci so potrebovali stabilen Balkan, ki bi bil njihov zaveznik, če naj sprožijo največjo operacijo Barbarossa, napad na Sovjetsko zvezo. Stabilen Balkan so potrebovali tudi zato, ker so bila v Romuniji naftna polja, s katerih je nemški vojni stroj dobival praktično vso nafto. Če bi bila ta polja uničena ali zasežena, bi bilo z nemškimi pohodi konec, verjetno pa tudi z nacisti in njihovim režimom. Poleg tega so Nemci potrebovali mir, da bi prepeljali kar največ čet na sovjetsko mejo,