Osamljenemu in pogosto depresivnemu umetniku, ki ga je naplavil čas nemirne romantike (1805-1875), so v rojstnem mestu Odense na otoku Fyn leta 1905 postavili muzej. Minilo je bilo sto let, odkar se je rodil 22-letnemu čevljarju in poldrugo desetletje starejši perici, ki je bila nepismena in močno praznoverna; in preteklo je bilo že nekaj desetletij od smrti, ki za nečednim- »celo fizično grdim Andersenom«, kakor so govorili in je pravil tudi sam - še ni povsem izbrisala sledi. Niso se ohranili le rokopisi, knjige, fotografije, dnevniki in soba, v kateri naj bi mu bil oče med krpanjem čevljev bral pravljice, marveč tudi osebni predmeti, korespondenca in med njo usnjen mošnjiček z ženskim pismom. Ostal naj bi bil kot dokaz nikdar končane, a tudi nikoli prav začete ljubezni. Andersen se je postaral sam. Kako, zrcalijo pravljice kot Metulj, Sneženi mož ... »Morda je tako bolje za knjige, ki so se debelile pod njegovim peresom, morebiti bi v nasprotnem manj opazoval in slabše slikal z besedami.« Za otroke in odrasle je od 1835. do 1870. namreč napisal okrog 190 slogovno in tematsko povečini izvirnih pravljic in pripovedk (Kraljična na zrnu graha, Svinjski pastir, Cesarjeva nova oblačila, Snežna kraljica ter Mala morska deklica in Črni raček, ki sta njegov portret), je pisec treh avtobiografij (oziroma slovite Pravljice mojega življenja), šestih romanov, med katerimi si je ime ustvaril z Improvizatorjem (1835), med drugim se je podpisal še pod številne potopise ter njemu zelo ljube pesmi in gledališka dela. Teater ga je začaral že kot otroka, ko je z božajočim glasom rad zabavljal in zabaval druge. Če ne bi bilo pisma v mošnjičku, bi se nemara kje nižje ustavilo tudi njegovo družbeno vzpenjanje, tako pa se iz obubožanega dna v Odenseju ni dvignil le do radodarnih meščanskih krogov v Københavnu, ki je postal njegov dom za dobrih pet desetletij, marveč še više, do dvorne družbe, ki je, prav tako darežljiva, zanimivega čudaka z veseljem vabila medse. Zbližal se je z bogato aristokracijo, postal prijatelj uglajenih gospodov in častitljivih gospa, kraljev in princes, ki so mu omogočili izobraževanje, potovanja in mu za 70. rojstni dan pripravili izjemno darilo: rojstni Odense so osvetlili njemu na čast, v prestolnici so postavili njegov kip. Videti ga je, kako prebira - pravljico, kajpak. Ženska iz pisma (v vsem življenju naj bi po svoje, strahoma in le platonično ljubil tri, in morda še kakšnega moškega) pa morebiti ne bi, kakor razmišljajo razlagalci njegove zapletene osebnosti, hromila zgolj piščevega humorja in domišljije, temveč bi načenjala tudi njegovo radovednost in strast do potovanj. Potovati je živeti, je govoril Hans Christian Andersen, ki se je pri štirinajstih, ko naj bi postal krojač, odpravil v prestolnico oziroma v novo življenje, v celoti pa se podal na več kot trideset potovanj. Za najdaljše se je odločil 1841., ko je devet mesecev odkrival Italijo, Grčijo, Romunijo, Turčijo, Balkan. Izjemno pogumen in drzen se je namenjal v najbolj skrivnostne predele, a nikoli brez debele vrvi med prtljago - da bi se rešil iz morebiti gorečega hotela - in ne brez listka za na nočno omarico Sem zgolj navidezno mrtev - da ga ne bi živega zaprli v krsto. Iz Anglije, Francije, Španije, Portugalske, Švice, Nemčije, Malte, Grčije, Bratislave, Dunaja in še kod se je vračal s spomini na Charlesa Dickensa in druge prijatelje, z novimi vtisi in védenjem ter s polnimi žepi drobnih spominkov, stisnjenega cvetja ...