Ugibanje o morebitnih koalicijskih partnerjih v tem času seveda ni na mestu, kajti ta čas je pomembneje, kako bo opoziciji uspelo izkoristiti slabosti sedanje vlade in največje vladne stranke, ki se pripravlja na kongres. To pa je zdaj silno težko, kajti po novem letu so se napadi na opozicijo znova obnovili, pri čemer so odločali dogodki, kot so šest zahtev koalicije Slovenija in razprava o referendumu o vključitvi v Nato ter Evropsko zvezo, pojavili pa so se tudi očitki o politični "nekrofiliji", češ da je Janša zlorabil smrt dr. Jožeta Pučnika za notranjepolitično obračunavanje in nabiranje političnih točk. Tako se je v javnosti nekako utrdil vtis, da se opozicijski prvaki obnašajo nedoraslo in da vedno znova iščejo vzrok za svoj položaj v medijih in nikoli pri sebi ter da je LDS lahko srečna, ker ima takšno opozicijo. Pri tem ne manjka niti podtikanj, češ da opozicija uporablja metode totalitarnega režima (na primer stališče NSi do demagoške propagande proti zvezi Nato je naletelo na zelo negativen odziv). Izkazalo pa se je, da so osrednji mediji, zlasti dnevni časopisi, znova zaigrali umazano vlogo, ki jim je bila zaupana "iz Murgel". Najtežavneje pri vsem tem je, da opozicija ne more izkoristiti metode politične mimikrije, ki jo je uporabljal nekdanji predsednik države Milan Kučan * le-ta je namreč v vseh političnih spopadih izšel kot zmagovalec, njegova zmaga pa je bila toliko močnejša, kolikor se mu je uspelo prikazati kot žrtev napadov opozicije. Opozicija si tovrstnega "plesa v maskah" ni mogla privoščiti, saj je bil kult predsednika države ob skrbni medijski asistenci preprosto premočan.