Belolasemu in asketskemu pravniku in politologu iz Münchna pripisujejo želje, da bi čez tri leta in pol predstavljal vso nemško konservativno opozicijo, kar se ni posrečilo niti legendarnemu Franzu Josefu Straussu. A četudi bo morda vodstvo sestrske CDU politične predstavnike ene najbogatejših in najbolj podjetnih nemških dežel na prihodnjih parlamentarnih volitvah še naprej držalo v bavarskih mejah, Edmund Stoiber že zdaj velja za tistega politika, ki najbolje razume stiske in skrbi povprečnega nemškega konservativnega volilca. Stoiber je že dolgo pred bruseljsko korupcijsko afero opozarjal na despotske pristojnosti evropskih komisarjev. Tudi njegovo nezadovoljstvo z dejstvom, da o petdesetih odstotkih nemških notranjepolitičnih in sedemdesetih odstotkih gospodarskih odločitev ne odločajo v Bonnu, ampak v Bruslju, je nalezljivo, še posebej, ko hkrati omenja še kakšen absurden predlog iz bruseljskih dvoran, na primer tistega o vseevropskem poenotenju pokojnin, ki naj bi lani prišel iz portugalskih klopi. Stroške za to bi seveda plačevali Nemci, ki že zdaj napolnjujejo več kot polovico evropske blagajne, ne pozabi omeniti bavarski ministrski predsednik. Samo štiri mesece po uvedbi skupne evropske valute pa prihajajo iz najbolj južne nemške dežele tudi vse glasnejše kritike evra. Franz-Christoph Zeitler, predsednik deželne centralne banke in član sveta Bundesbanke, je nedavno ocenil, da evro ni prinesel pričakovanih koristi, saj naj bi bile strukturne razlike med državami članicami prevelike.