Politična Slovenija se je znašla v zelo zanimivem in zapletenem položaju. Liberalni demokrati so postali zreli za politični poraz, desna opozicija ni zrela za zmago. Kaj se iz takega položaja utegne izcimiti, je težko napovedati, a prav lahko bodo liberalni demokrati kljub temu, da delujejo utrujeno, naveličano, brezvoljno, se zapletajo v škandale in afere, dobili še en mandat. Zakaj? Ker opozicija, sicer željna oblasti, nima nobene ideje in predstave, kako bi jo osvojila. Želja je sicer pomembna, a nikakor ne zadostna za spremembo oblasti. Še manj zadostujejo same razmere. Primera Velike Britanije in Nemčije potrjujeta te ugotovitve. V Veliki Britaniji so bili torijci na oblasti od 1979. do 1997., torej kar 18 let (!). In vse od zgodovinskega poraza 1983., ko je železna lady izbojevala svoji stranki 44 odstotkov, laburisti pa so pristali na zgodovinskem dnu 28 odstotkov in so se posledično torijci »usedli « v vse pore britanske družbe in države, so laburisti neuspešno stokali, da je nekaj treba storiti. Podobno je bilo v Nemčiji, kjer je po prebegu svobodnih demokratov leta 1982 v desno koalicijo krščanskodemokratska unija suvereno zmagovala kar 16 let. In tako v Veliki Britanijo kot v Nemčiji so celotna devetdeseta leta bile razmere zrele za spremembo. Tako so že 1992. v Veliki Britaniji javnomnenjske projekcije napovedale gladko zmago laburistov, a so v »fast-finishu« s spodobno prednostjo osmih odstotkov zmagali torijci. Podobno je bilo v Nemčiji 1994., ko so mediji že odpisali Kohla, pa je, sicer s tesno večino enega glasu, dobil naslednji mandat bundestaga. No, ko so se najprej britanski laburisti pod vodstvom svežega Blaira in nato še nemški socialdemokrati pod vodstvom energetsko nabitega Schröderja zares odločili, da je nastopil čas za spremembe, so volitve tudi gladko dobili. Poenostavljeno rečeno je to pomenilo, da so laburisti in socialdemokrati zmagali takrat, ko so vzeli stvari v svoje roke in ne takrat, ko so nastopile prave razmere. Ko je Blair 1997. prvič naskakoval oblast, je večina visokonakladnih ljudskih časopisov neprikrito navijala za torijce, a je opravil z obojimi - torijci in mediji. In ko je po zadnjih volitvah v Nemčiji, kljub zelo slabim možnostim Schröder še enkrat dobil kanclerski mandat, so analitiki ugotavljali, da je premagal vse: politične nasprotnike, svojo stranko in (nenaklonjene) medije.