Sredi ruševin Zeituna, majhne vasice sredi polj na obrobju mesta Gaza, je predstavnik Hamasove vlade popisoval verjetno največjo posamično tragedijo 22-dnevne izraelske ofenzive. Za mizo, na kateri je ležalo kakšen ducat osebnih izkaznic in rojstnih listov članov družine Samuni, je skrbno beležil podatke ubitih članov družinskega klana, ki se je do usodnega 5. januarja preživljal s poljedelstvom. V nekaj urah so izraelski tanki in lovci F-16 zaselek spremenili v množično grobišče. Okoli 50 članov 350-glave razširjene družine Samuni so pokosili streli vojakov in pod betonskimi gmotami sesedajočih se stavb pokopali topovski izstrelki. Visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice Nadav Pillay je ocenila, da je tragedija družine Samuni le eden od primerov, zaradi katerih bi lahko Izraelu sodili za vojne zločine.Ko so se tanki bližali vasici, so se hiše v Zeitunu hitro polnile. K družini Samuni so prihiteli oddaljeni sosedje in znanci v zmotnem prepričanju, da so našli varno zatočišče. Pred hišami, ki so se le nekaj ur pozneje spremenile v novo mesečevo pokrajino prahu in betonskih gričev, so se znašle čudne postave. Stara ženička Intisar Al Samuni se spominja: »Videti so bili kot Hamasovi borci. Možje so stopili iz hiše in jih poskušali prepričati, naj se umaknejo iz vasi. 'Niti pomislite ne, da bi od tukaj izstreljevali rakete, drugače nas bodo napadli Izraelci,' so jim vpili. Toda ko so se jim približali, so vanje namerili puške in jim ukazali, naj se vrnejo v hiše.« Po vasi so začeli postavljati strelska gnezda. Manjše skupine vojakov so vdirale v hiše, premetavale pohištvo in po zagotovilih Intisar Al Samuni plenile denar ter druge, redke dragocenosti. Psihološko vojno so nadgradili z grafiti, nekaterimi v hebrejščini, spet mnogimi kar v angleščini. »Die you all« (Umrite vsi), »Arabci morajo umreti«, »Arabci 1948–2009« – je ob številnih davidovih zvezdah le nekaj nemih zapuščin kratke, a učinkovite morije, ki so vidne izpod kupov uničenja.Življenja so vendar najpomembnejšaSamunijevi so bili od strahu paralizirani. Ko so po vasi začeli padati topovski izstrelki in je bilo slišati zvoke prvih razpadajočih stavb, je vas preplavilo eno samo kričanje. Najprej – tako pripovedujejo Samunijevi – je bila zadeta hiša, v katero se je zateklo mnogo otrok in žena. Po mobilnih telefonih je še nekaj prisebnih članov družine začelo klicati bolnišnico. Toda na drugi strani nihče ni mogel razumeti, kaj se je zgodilo. Iz slušalke se je namreč slišalo zgolj grozovito vpitje: »Pobili so nas! Judje so nas pobili!« Reševalna vozila se do Zeituna niso mogla prebiti, vojska je namreč popolnoma obkolila zaselek in blokirala vse dostopne poti.Med kriki popolne panike so v enem od 35 poslopij, ki so bila v napadu vsa porušena, Noal Al Samuni zajeli predčasni popadki. Dan prej si je med begom pred bližajočimi se vojaki že zlomila nogo, zdaj pa jo je čakal še porod. Za svoje in življenje še nerojenega otroka je trepetala v sobi, kjer se je stiskalo 80 ljudi. »Pokrili smo jo z odejami, da bi zaščitili njeno dostojanstvo in drugi ne bi videli poroda. Nismo vedeli, kako jo je treba sterilizirati in kaj storiti. Po telefonu so nam iz bolnišnice dajali napotke, toda baterija mobilnika je bila že skoraj prazna. Ko smo jih poklicali zadnjič, so nam ravno še razložili, kako prerezati popkovino,« se spominja Noalina tašča Sana Samuni.Slab teden dni je trajalo, preden so lahko zapustili svoje napol porušene domove. Z ranjenci in novorojenčkom so se z belo zastavo v rokah peš odpravili na večkilometrsko pot do mesta Gaza. Družinskih članov, ki so jih kriče izpod ruševin prosili za pomoč, jim ni uspelo izkopati. Mnogi so umrli. Za reševalno akcijo preprosto ni bilo časa, gmote ruševin so bile pretežke. »Vsak ima pravico do pogreba, mi pa naših najdražjih petnajst dni nismo mogli izvleči izpod ruševin. Na poti v Gazo mi je v naročju umrl dveletni sin Mohamed,« povsem resignirano pripoveduje Sana. Ko so se po razglašeni prekinitvi spopadov vrnili, so bile vse hiše do tal porušene. V vasi se je širil vonj smrti. Izpod ruševin so reševalci začeli vleči trupla, mnogokrat so naleteli zgolj na posamezne dele teles – roke, noge, glave. Le redko so še našli kakšnega čudežno preživelega. Končno število žrtev se je približalo številki 90.Pogovor s Sano prekine glasno prerekanje med starešino Samunijevih in pripadnikom sosedskega klana Ajudijevih, ki je prav tako ostal brez vseh domov in izgubil mnoge družinske člane. »Svet vidi samo trpljenje Samunijevih, ne pa tudi našega, Ajudijevega!« so leteli očitki.»Zakaj pa nisi tekel mimo vojakov in poskušal obvestiti reševalcev? Ali nisi mogel vzeti kakšnega od ranjenih s sabo?« mu odvrne član Samunijeve družine.»Kako pa naj bi to storil? Strah me je bilo. Saj veš, da reševalci niso mogli k nam. To je velika napaka. Preprosto morali bi priti...Glej, ni pomembno, ali je bilo ubitih več Samunijev ali Ajudijev,« ga poskuša pomiriti. »Oboji smo izgubili življenja. Življenja pa so vendar najpomembnejša, drži?« Vroča kri se počasi poleže, bes ostaja. Moža si sežeta v roko in se ponovno podata k predstavniku Hamasove vlade z dokumenti ubitih.Koliko izgubljenih življenj pomeni tragedijo? Pet, deset, petdeset? Za 42-letnega Haleda Abeda Raba je odgovor preprost. Stoječ na pogorišču svoje hiše v rokah drži plišastega medvedka in kužka ustreljene dveletne hčerke Amal in sedemletne Zahad. »Izraelci so se ustavili kakšnih petdeset metrov pred hišo. Skozi okno smo pomolili belo zastavo. Sledil je ukaz, naj pridemo iz hiše. Vojaki so jedli čips, čokolado in nas zgolj nemo gledali. Verjeli smo, da se ne bo nič zgodilo. Nenadoma je stopil iz tanka še en vojak. Puško je obrnil proti nam in začel streljati.« S streli v prsi je pokosil obe deklici in šestdesetletno mater. Žena se je zgrudila nezavestna. Njega so pustili živeti, čeprav jih je rotil, naj vendar ubijejo še njega. Ukazali so mu, naj se pobere v hišo. S seboj so mu dovolili vzeti samo truplo najmlajše hčerke, druge je moral pustiti na pragu. Žena je doživela živčni zlom. V naslednjih dneh je vojake trikrat prosil, naj se ga usmilijo in končajo njegovo trpljenje. Zaman. Šele po več dneh so preživelim dovolili, da so se s trupli iz okrožja Sikha odpravili na trikilometrski pohod do begunskega taborišča Džabalija.»Ničesar več me ni strah. Vzeli so mi vse, zaradi česar je bilo vredno živeti. Poglejte te ruševine. Pod njimi so pokopani vsi spomini mojih hčera. Ni mi uspelo rešiti niti ene njune slike. Žena je zdaj pri svoji materi. Pomaga ji žalovati. Kaj bom storil, ne vem. Resnično ne vem,« pove Haled Abed Rabo in pogled usmeri v tla. Dva dni po začetku izraelske kopenske ofenzive so se tanki znašli tudi pred nasadom oljk in agrumov družine Hamudi. »Bilo je zgodaj zvečer. Z bratom in očetom smo bili v hiši. Iz zvočnikov je nenadoma zadonel ukaz, naj izpraznimo hišo. Ničesar nismo vzeli s seboj. Upali smo, da se bomo smeli kmalu vrniti,« pripoveduje 12-letni Ibrahim Hamudi. Peš, tako kot mnogi iz bližnjih vasi, so se po cesti odpravili v mesto k stricu. »Mnogi so kričali, številni so bili obliti s krvjo,« se spominja prizorov eksodusa iz Sikhe. Ko je bilo bojev konec, so ob vrnitvi na domačijo ugotovili, da jim izraelski vojaki niso porušili le hiše, temveč z buldožerji zravnali celoten nasad 500 dreves. Ibrahimov oče ga je skrbno negoval trideset let. Kot po najhujšem rušilnem tornadu korenine izruvanih dreves štrlijo v modro nebo. Da bo bridka usoda mnogih kmetov na Zahodnem bregu doletela tudi njih, Hamudijevi niso nikoli pričakovali. »Oče je padel na zemljo. Hasbona alah wa nama el vahir (Bog nas bo maščeval in poskrbel za vas), je zavpil ob vrnitvi.« S pridelkom so napolnili okoli trideset manjših dostavnih tovornjakov na leto. Delo je bilo naporno, vendar Ibrahimu, ki si želi postati zdravnik ali pa učitelj, nikoli ni bilo težko pljuniti v roke. »Najraje sem zalival drevesa. To nalogo mi je dodelil oče in s ponosom sem jo izpolnjeval. Brat Mumin se je najraje vzpenjal na krošnje in z mamo obiral sadeže.« Družina Hamudi ne bo prodala svoje zemlje. Nasad nameravajo obnoviti, na prvi pridelek bodo čakali še leta. Ibrahimov oče se je odpravil po opravkih v mesto. Sina je pustil na domačiji, če bi slučajno predstavniki Rdečega križa prišli popisovat škodo. Uničena drevesa bodo prodali za kurivo. Vsaj nekaj denarja bo tako kapnilo v prazno družinsko blagajno. Za silo očiščena cesta pred domačijo Hamudijevih je polna konjskih vpreg, natovorjenih s kupi dračja, vej in hlodov. Iz različnih delov Gaze ljudje na ta konec ozkega palestinskega žepa ob Sredozemskem morju prihajajo kupovat drva. Zaradi uničenega električnega omrežja je kuhanje in gretje na drva za mnoge edina možnost preživetja.Zasebnost v prenatrpanih učilnicahTako kot Hamudijevi je brez strehe nad glavo ostalo okoli 50.000 ljudi. Preselili so se k svojcem, prijateljem, če so bila njihova stanovanja že polna, so bili prisiljeni najeti stanovanja, katerih cene so poskočile v nebo. Za majhno, preprosto trisobno stanovanje v begunskem taborišču Džabalija je treba odšteti od 100 do 300 dolarjev na mesec. V Gazi 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine – z manj kot dvema dolarjema na dan.Le dan, preden so v šolah Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA) spet začeli pouk, sta se Radi Abu Daher in Mervad Abu Taja obupani pomenkovali na dvorišču šole v Džabaliji. Med vojno so se ljudje pred izraelskimi vojaki zatekli v hrame učenosti svetovne organizacije. Zdaj so jih vse razen te zaradi nadaljevanja pouka izpraznili. Tisti, ki so ostali v šoli, se nimajo zateči nikamor.Gospa Mervad je noseča v šestem mesecu. Njen brat je bil policist, izgubila ga je prvi dan izraelske ofenzive. Mimo igrišča, polnega otrok, ki si čas krajšajo s skrivalnicami in žoganjem, me gospe peljeta v tretje nadstropje šole. V učilnici šestega razreda na slabih petdesetih kvadratnih metrih živi osem družin s skupno približno 70 člani. Moški, ženske in otroci živijo v istem prostoru. Postelj nimajo. Spijo na tleh, pokriti z odejami, ki so jih dobili. »Vohate, kako tukaj smrdi? Čeprav vsak dan pomivamo tla, se vonja ne moremo znebiti. Preprosto preveč nas je,« pravi ženica Kemla Arhad, sostanovalka v razredu. Družine si čez noč malce zasebnosti ustvarijo s klopmi, s katerimi razmejijo učilnico. »Kljub temu ne moremo spati. Vedno nekdo kašlja, otroci jočejo. Kdaj bomo dobili pomoč, ne vemo. Novice niso dobre. Očitno bo trajalo malo dlje. Vse, kar si želimo, je le neko stanovanje, samo da se nam ne bi bilo treba več stiskati v tej učilnici.« Tamir Sabah deli želje svoje matere. »Štiriindvajset dni se že nismo umili. Nosim še vedno iste obleke. Vsi naši prihranki so pokopani pod hišo. Kaj naj storimo?« me sprašuje. Njegov 15-letni sin Mohamed od začetka vojne moči posteljo. Zdravniške pomoči mu doslej ni uspelo zagotoviti. Mervad pestijo še druge skrbi. Zdravje njenega dojenčka je vse, na kar misli v tem trenutku. »Vdihavali smo beli fosfor. Ne vem, ali bo moj dojenček utrpel kakšne trajne posledice. Zdravniki nam nič ne povedo.«Kaj bodo rekli sosedjePomoč žrtvam vojne je v teh dneh šele komajda stekla. Nuredin, Sarija in Hasabala iz organizacije za psihosocialno pomoč mladini v zgodnjih jutranjih urah po Bet Lahiji iščejo ljudi, ki potrebujejo pomoč. Mohamed Al Havari jih povabi na dvorišče zbombardirane dvonadstropne hiše. Njegovi štirje otroci, najstarejša hčerka je stara šest let, vsi močijo posteljo. »Hvala, ne potrebujemo vaše pomoči. Otroci so že navajeni,« socialne delavce zavrne Mohamed. Svojih podatkov jim noče dati. »To se pogosto dogaja. Nič novega ni, da ljudje zavračajo našo pomoč. Bojijo se za ugled svojih otrok. Nekoč v prihodnosti bi jim kdo utegnil očitati, da so zaradi močenja postelje v otroštvu psihično moteni,« razlaga Nuredin Hejsan. Bet Lahija je konservativno okrožje. Kaj si mislijo sosedje, je tukaj še posebno pomembno. »Včasih jim dam svoj naslov in se potem pri meni oglasijo na skrivaj, tako da nismo na očeh celotne soseske. Večinoma je takšen pristop uspešen,« razlaga Nuredin. Danes mu je uspelo zbrati že dvajset prijav staršev, katerih otroci bi potrebovali pomoč psihologov. »Dober dan bo,« je zadovoljen z dosedanjim izkupičkom.Na dober dan so minulo nedeljo upali tudi številni prebivalci Gaze. Hamas je obljubljal prve dolarske tisočake za porušene hiše in ubite svojce, a so morali ugotoviti, da takšnih vsot še niso začeli razdeljevati. Porušene soseske so sicer preplavili popisovalci škode številnih dobrodelnih in socialnih ustanov Hamasa, a vse, kar so ljudem odšteli na roke, je bilo večinoma sto ameriških dolarjev nujne pomoči za prehrano.»Zakaj še ni pomoči? Nimam več hiše! Svoje življenje sem tvegal za Jeruzalem in ostal brez vsega,« je Hamasovo poslanko Džamilo El Šanti, ki se je s svojo žensko sekcijo odpravila na misijo bodrenja in pozivanja k potrpljenju, izzval razočarani Hasan Ahmed Bader.»Inšalah, ne obupajte. Kmalu boste dobili pomoč. Najkasneje v dvanajstih urah bo tukaj,« mu je odvrnila. Z odgovorom ni bil zadovoljen. »Zatekli smo se k Združenim narodom. Zdaj so nas vrgli na cesto. Nikamor ne moremo. Smo brez žimnic in odej. Danes bom iskal streho nad glavo,« mi pripoveduje, potem ko se poslanka odpravi do naslednjih žrtev. »Otrok nisem mogel poslati v šolo. Hčerka je ves čas jokala in me spraševala, zakaj nima uniforme in zvezkov. Žena je pred dvajsetimi dnevi rodila. Zdaj je v Gazi v bolnišnici. Sina sem v tem času videl samo dvakrat. Preprosto nimam časa. Najti moram način, kako bomo preživeli. Za Palestino sem se še vedno pripravljen boriti, toda zdaj mi morajo zagotoviti pomoč. Ne potrebujem denarja, potrebujem prihodnost!« pravi Hasan. Hamas je za izpolnjevanje svoje skrbniške vloge nad palestinskim ljudstvom za začetek namenil 53 milijonov dolarjev. Pričakovanja ljudi so visoka, potrebe ogromne.»Bo zdaj, ko bo opazovalna misija tujih sil nameščena ob meji z Egiptom v Rafi, vsaj za nekaj časa zavladal mir?« potipam poslanko El Šanti med njenim obhodom dobre volje.»Tudi brez mednarodnih sil lahko prehod deluje normalno ali vsaj tako dobro kot doslej. A ker jih mednarodna skupnost hoče, bomo na njih pristali. Ljudje si želijo le miru. Ker Hamas zastopa ljudi in so ljudje Hamas, bomo seveda prisluhnili njihovim željam in izpolnili, kar pričakujejo,« mi odvrne ustanoviteljica Hamasove ženske sekcije. Na parlamentarnih volitvah jo je gibanje na kandidatni listi uvrstilo na tretje mesto, dobro leto po volilnem uspehu je za las ubežala izraelskim raketam.Ob meji z Egiptom, v tako imenovanem eldoradu tihotapskih poslov, se k zbombardiranim podzemnim rovom množično vračajo delavci. Kakšnih dvesto metrov od egiptovskih razglednih stolpov gradbeni stroji komunalne službe ravnajo teren in zapirajo globoke kraterje. Na streljaj oddaljeni policijski kontrolni točki se pripadniki varnostnih sil, ki so na Hamasovem plačilnem seznamu, vidno dolgočasijo. Mladi fantje drug za drugim vstopajo v podzemlje. Dela je veliko. Čim prej morajo očistiti zasute življenjske žile Gaze, po katerih se tudi s tihim pristankom egiptovskih oblasti in podkupljenih policistov onstran betonskih in žičnatih ograj na zasedeno območje stekajo hrana, gorivo in druge nujne življenjske potrebščine. Da bo prekinitev spopadov vzdržala in bodo končno odprli meje, tukaj ni verjel nihče.»Ne, ne smete slikati,« zavpije eden od lastnikov predorov. »Kaj jih vlačite sem! Njegove fotografije bodo objavljene v Izraelu, potem pa bodo spet prišli in nam vse zbombardirali,« negoduje moji prevajalki. »Ah, dajte no. Zadnjih dvajset dni so vas slikali vsak dan iz svojih cepelinov. Kaj novega pa še lahko razkrijemo?!« mu odvrne. Toda mož se ne da. Po dobre pol ure iskanja vendarle naletimo na tihotapca, ki se je pripravljen pogovarjati. Sedemindvajsetletni poslovnež se predstavi z vzdevkom Al Mudafa (v prevodu upor). V njegovem rovu dela 23 delavcev. Odkar so se napadi končali, na gradbišču preživi deset ur dnevno. »Nisem avanturist niti zaslužkar. Svoj posel razumem kot del upora proti Izraelu. Gaza takšne ljudi, kot sem jaz, preprosto potrebuje. Zdaj še dvakrat bolj.« Vlada ga pri njegovem poslu ne ovira, celo spodbujajo ga, naj delo opravi čim bolje, zatrjuje.Dvajset metrov pod površjem leži njegov zatohel in vlažen raj. Izraelski napadi so ga uničili. »Dva meseca potrebujemo, da izkopljemo predor na egiptovsko stran, odvisno od terena pač. Gradnja lahko stane tudi 150.000 dolarjev,« razlaga. Denar za gradbene projekte se hitro najde, mnogi poskušajo tako pomagati Gazi. Vložek se večinoma povrne v štirih mesecih. Vreča pretihotapljene moke, denimo, naročnika stane 30 dolarjev. »Pravijo, da so raketirali predore zaradi orožja. Toda v teh rovih takšnih stvari ne tovorimo. To se dogaja drugje.« Kako močno so bili poškodovani bolje utrjeni in globlje pod površjem potekajoči Hamasovi rovi, je skrbno varovana skrivnost.Zagotovil niso dobiliK Imadu Faloguiju, nekdanjemu dolgoletnemu tiskovnemu predstavniku Hamasa, se odpravim po odgovor, kako je zadnja vojna spremenila Hamas. Gospod Falogui je zanimiv človek. Sodi med ustanovitelje Hamasa. Ko je opravljal posle tiskovnega predstavnika, se z deklaracijami, ki jih je prebiral v kamere in jih nato tudi javno zagovarjal, v osemdesetih odstotkih ni strinjal. Da v procesu sprejemanja odločitev v Hamasu prihaja do izjemno pestre diskusije in tudi razhajanj, se mu ne zdi nič posebnega. Ko je enkrat odločitev sprejeta, jo spoštujejo vsi, pojasnjuje sedanja domnevno globoka razhajanja med Hamasom v Gazi in njegovimi predstavniki v Libanonu in Siriji.Pred palestinskimi parlamentarnimi volitvami leta 1996 je svoje gibanje poskušal prepričati, da je treba sodelovati na volitvah. Izključenost iz političnega prostora se mu ni zdela več sprejemljiva alternativa. »Ker Hamas nad mojo idejo ni bil navdušen, sva z Ismailom Hanijo (sedanjim premierjem Hamasa v Gazi, op.p.) hotela nastopiti kot samostojna kandidata. Ko so naju kot izdajalca upora začeli vlačiti po časopisih, si je Hanija premislil, jaz pa ne.« Falogui je izstopil iz Hamasa in bil izvoljen. Sedem let je bil Arafatov minister za telekomunikacije, potem pa še nekaj časa njegov osebni svetovalec. Zdaj v Gazi vodi nevladni inštitut za dialog med civilizacijami. Pogovarja se z mnogimi rabini v Izraelu.»Kdo je zmagovalec zadnje vojne, gospod Falogui...Obe strani. Vendar obstaja razlika, kdo je bil v tej vojni uspešen in kdo je bil zmagovit. Popolne zmage nista dosegla ne Izrael ne Hamas, je pa vsaka stran požela nekaj uspehov. Nerad uporabljam besedi zmaga in poraz. Izrael je uničil glavna poslopja palestinske uprave. Hkrati so bila to Hamasova poslopja, saj je Hamas tukaj vladajoče gibanje. Ubili so mnogo Hamasovih podpornikov in borcev. Toda pa drugi strani je Hamas ohranil svojo oblast, ni se sesul v prah,« razlaga.Na drugem koncu mesta se Ahmed Jusuf, politični svetovalec premierja Ismaila Hanije, izogne neposrednemu odgovoru na isto vprašanje. »Nikoli nismo mislili, da bodo Izraelci tako silovito napadli palestinsko infrastrukturo. Pred iztekom premirja so nas Egipčani in predstavniki ZN prosili, naj podaljšamo prekinitev spopadov. To ni problem, smo jim odvrnili, naj nam samo nekdo zagotovi, da bodo Izraelci spoštovali premirje. Ohranjanje režima obleganja Gaze in zaprtje mejnih prehodov sta po mednarodnem pravu napoved vojne. Kdo bi to sprejemal v nedogled? Dali so nam dve izbiri: ali zaradi sankcij umremo počasi ali pa pod streli njihovega orožja. Ker imamo še nekaj dostojanstva in nismo bili pripravljeni sprejeti takšnega ponižanja, smo rekli, prav, umrli bomo dostojanstveno. Deset dni pred koncem premirja so Izraelci ubili šest Palestincev, češ da so kopali rove. Toda to je bilo na palestinskem ozemlju. Niso imeli pravice ukrepati. Hamas je moral odgovoriti v povračilo za ljudi, ki so bili ubiti.«Pomembni dnevi v KairuGospod Jusuf je član Hamasa od samega začetka. Napisal je 24 knjig, deset jih je posvetil gibanju. Trije njegovi bratje so člani Hamasa, druga trojica je zvesta Fatahu. Nekaj let je živel v ZDA, zadnjo vojno je preživel v domači hiši. Telefon je imel ves čas vključen, razen takrat, ko se mu je izpraznila baterija in ga zaradi izpada električnega omrežja ni mogel napolniti. V Hiši modrosti, inštitutu, ki so ga ustanovili predstavniki vseh političnih organizacij v Gazi, s svojimi političnimi nasprotniki redno premleva razmere. Sestajajo se pogosto. Na srečanjih v prvi vrsti govorijo kot Palestinci, strankarske izkaznice potisnejo globoko v žep. Na intervju je prihajal s pogovora s švicarsko delegacijo. Čeprav očem javnosti prikrita, se v Gazi ta čas odvija hektična diplomacija. Politične karte se mešajo na novo, varnostna arhitektura regije je pred preoblikovanjem.Posredna pogajanja med Hamasom in Izraelom o prekinitvi spopadov, ki te dni potekajo v Kairu, utegnejo imeti daljnosežne posledice. Ti pogovori so zdaj drugačni kot pred vojno, me opozori gospod Falogui. »Zdaj se govori o zaustavitvi izstreljevanja Hamasovih raket za vedno, ne samo za nekaj mesecev. Govori se o odpravi tihotapljenja in ureditvi režima na meji. Beseda teče o mednarodnih silah v Rafi, ki bodo ustavile tihotapljenje. Gre za zrcalno sliko dogajanja v južnem Libanonu, kjer je Hezbolah v medijih sicer razglašal zmago, toda Izraelu je uspelo zvabiti v državo 13.000 pripadnikov modrih čelad, ki naj bi zaustavili vse raketne napade na Izrael. To je torej izraelski uspeh v Libanonu, medtem ko je Hezbolah lahko slavil zato, ker mu je uspelo ohraniti svoje sile. Povsem enaka slika se dogaja v Gazi. Hamasov uspeh je, da je postal glavni naslov za pogovore o varnostnih vprašanjih na tem območju.«Po njegovem mnenju je zdaj v Kairu na pogajalski mizi dejansko tiha ponudba, da se Hamas dokončno preoblikuje v politično stranko. V času, ko novi ameriški predsednik Barack Obama razmišlja o dialogu z gibanjem, lahko Hamas v bodoči palestinski državi dobi besedo soodločanja. »Če bo ponudbo zavrnil, se lahko to, kar se je zgodilo v Gazi, ponovi,« je prepričan Falogui. Sogovornika opozorim, da je Hamas vendarle že del političnega prostora. Na volitvah pred tremi leti je zmagal....Ne bo držalo,« me zavrne Falogui. »Na papirju je Hamasova vlada morda obstajala, v politični realnosti pa tega dejstva nihče v svetu ni sprejel. Celo arabske države so zavračale posredne stike s Hamasom prek Abasove palestinske uprave. ZDA in evropske države so za začetek pogovorov s Hamasom postavile tri pogoje, ki pa jih je zavrnil. To pomeni, da je v njihovih očeh še vedno teroristična organizacija. Ismail Hanija je premier, lokalni premier Gaze. Čez mejni prehod v Rafi ne more odpotovati niti v Egipt, kaj šele, da bi šel na Zahodni breg. Hamas se mora v teh dneh odločiti, kaj hoče biti. Ali hoče postati del političnega procesa, se dogovoriti o novih predsedniških in parlamentarnih volitvah ter sodelovati v pogajanjih o prihodnosti palestinske države, ali pa ostati na obrobju. Če bo torej ustavil raketne napade in bodo podzemni rovi ostali zaprti, bo gibanje de facto postalo politična stranka...Zveni zanimivo, gospod Falogui...Bodite prepričani, da svoje transformacije ne bodo obešali na veliki zvon...Zakaj tega ne bi mogli storiti?« vprašam.»Zato, ker Hamas predstavlja ideologijo, ne pa politike...Mar ne bi namestitev mednarodnih sil okoli Gaze pomenila konca palestinskega upora tukaj...Ni nujno. To je odvisno od Hamasovih pozicij. Seveda bi vstopili v povsem novo poglavje. Po namestitvi tujih sil ne bo mogel nihče več pošiljati raket proti Izraelu. Glejte, tudi v južnem Libanonu Hezbolah zdaj ne more narediti ničesar več. Tam vlada mednarodno pravo. Če se v Libanonu še lahko zaplete, se ne bo zapletlo med Hezbolahom in Izraelom, ampak med Hezbolahom, ZDA in Evropo. Ob tem, ko bi tukaj dobili mednarodne sile, ne smemo pozabiti na nadaljevanje mirovnega procesa in na Zahodni breg. Dobro vemo, da je strateški cilj Izraela ustanoviti palestinsko državo v Gazi, Zahodni breg pa pustiti pod dolgoletno avtonomijo, kjer bi Palestinci vodili civilne zadeve, o varnostnih vprašanjih pa bi skupaj odločali Izrael, palestinska uprava in Jordanija.« Upor do ustanovitve palestinske državeLjudstvo v Gazi po zadnji vojni terja predah v uporu proti okupaciji. Ahmed Jusuf ga ne zavrača, nikakor pa se ni pripravljen uporu za vedno odpovedati. Namestitvi opazovalcev, naj bodo iz ZN ali Evropske unije, na vseh mejnih prehodih v Hamasu ne nasprotujejo, zagotavlja, vendar zaradi izkušenj iz preteklosti zavračajo razmestitev tujih sil po vsej mejni črti z Izraelom. »S tujimi silami imamo slabe izkušnje. V letih 1957–1967 smo tukaj že imeli mednarodne sile. Toda te niso storile nič, da bi zaščitile Palestince, ščitili so samo Izraelce. Kakšen smisel bi imel njihov prihod v Gazo, če bi se okupacija zgolj nadaljevala? Okupacijo je treba končati! Potrebujemo svobodno in neodvisno palestinsko državo. Ta proces moramo pospešiti, ne pa ga zavirati. Če želijo Izraelci na mejo z Gazo na svojem ozemlju postaviti tuje sile ali modre čelade, je to njihova stvar. Mi temu ne bomo nasprotovali.«Gospod Jusuf sprejema rešitev dveh držav za dva naroda. Hamas priznava Izrael kot obstoječe dejstvo, ne bo pa ga priznal kot državo vse dotlej, dokler ne bodo Palestinci imeli svoje države. »Palestinsko državo hočemo na mejah iz leta 1967. PLO, Jaser Arafat in Abu Mazen so takšno rešitev že sprejeli, toda Izraelci svojih obljub doslej niso izpolnili. Zdaj hočejo, da še Hamas prizna obstoj Izraela? Tega ne bomo storili, dokler zunaj Palestine živi šest milijonov beguncev. Tudi znotraj palestinskih ozemelj so trije milijoni beguncev, ki so izgubili svoje domove. Kako naj ljudje to pozabijo? Obstaja resolucija varnostnega sveta, ki Palestincem daje pravico do vrnitve na svoje domove in dodelitev kompenzacij. Toda mednarodno pravo od ljudstva, ki je pod okupacijo, ne zahteva, naj prizna svojega okupatorja. Ko bomo imeli neodvisno državo, se lahko pogovarjamo o priznanju. To vprašanje bomo prepustili naslednji generaciji,« razlaga Jusuf.Za največjo napako Mahmuda Abasa, ki mu je v začetku januarja potekel mandat, mednarodna skupnost pa ga z infuzijami podpore še vedno ohranja pri političnem življenju, Jusuf šteje njegovo slepo zanašanje na pogajanja. Njegov mirovni pristop ne vodi nikamor, pravi. »Vse življenje je verjel, da bo z mirovnim procesom dosegel državo. Pozabil je na upor. Ta mora potekati sočasno s pogajanji.« Visoki predstavnik političnega krila Hamasa v petih minutah večkrat izmenja retoriko upornika z besediščem diplomata. Kako gre oboje skupaj? Navidezno nezdružljivi stavki so del Hamasove transformacije. Še najbolje ta proces oriše Jusufov odgovor na vprašanje o izostali tretji palestinski vstaji. K njej je ob začetku izraelskih napadov pozval njegov šef Ismail Hanija.»Ste razočarani, da se ni zgodila tretja intifada?« vprašam.»Ne. Tretja intifada bo imela drugačno obliko od prvih dveh. Da bi se lahko začela, je treba ljudi šele mobilizirati v pravo smer. Imenovala bi se lahko intifada mejnih prehodov. Lahko bi izvedli miren pohod na različne mejne prehode, Erez, Karni, Rafo, in tako aktivirali pravico do vrnitve beguncev, ki nam jo daje resolucija 194. Če se bo blokada Gaze nadaljevala, bo to pravi pristop.«Zamisel je presenetljivo osvežujoča. Ali bo spremenjena stališča opazila in nagradila tudi mednarodna skupnost, ni jasno. »Hamas potrebuje čas,« opozarja Falogui. Za ponazoritev uporabi svojo prigodo iz časa, ko se je Hamas odločal o sodelovanju na volitvah. »Po desetih letih so leta 2006 Ismail Hanija in drugi visoki člani Hamasa prišli k meni po nasvet. Skesano so priznali, da so leta 1996 napačno presodili, da še ni napočil primeren čas za kandidiranje na volitvah. Zdaj bi radi sodelovali pri tvojem projektu, so mi rekli. Kakšnem projektu, sem jih vprašal. Pri volitvah? Dragi moji, sem jim odvrnil, prihajate prepozno. Jaz se zdaj ukvarjam z dialogom civilizacij.«redi ruševin Zeituna, majhne vasice sredi polj na obrobju mesta Gaza, je predstavnik Hamasove vlade popisoval verjetno največjo posamično tragedijo 22-dnevne izraelske ofenzive. Za mizo, na kateri je ležalo kakšen ducat osebnih izkaznic in rojstnih listov članov družine Samuni, je skrbno beležil podatke ubitih članov družinskega klana, ki se je do usodnega 5. januarja preživljal s poljedelstvom.