Pa je o tem sploh odločalo zgolj igrišče ali še kaj drugega? Morda licenciranje? Gre namreč za to, da se je včeraj za prvoligaše iztekel rok za oddajo ustreznih licenčnih vlog za naslednjo sezono, v Ivančni Gorici pa tega do nedelje zagotovo še niso storili. V primeru nasprotnega se pred tekmo ne bi zgodil obisk v garderobi, ki je očitno destimulativno vplival na ekipo, sicer bi gotovo igrala drugače. Ne glede na težave v ekipi, s katerimi pa se je ubadal tudi celjski strateg Pavel Pinni. Če odmislimo napako pri edinem prejetem zadetku, je imela igra njegove ekipe vseskozi rep in glavo, Ivančani pa se niso predramili niti po vseh srečnih okoliščinah v prvi četrtini srečanja, ko so grofje zapravili nekaj izvrstnih priložnosti, ob tem pa gostiteljem dovolili lahek zadetek. Realizator je bil Dejan Božičič, ki je vskočil namesto naknadno kaznovanega Saše Kostiča (del usodnih rumenih kartonov je prinesel iz 2. SNL), in se podobno kot na jesenski tekmi z Dravo poškodoval ob trku z nasprotnim vratarjem. Toda takrat je to vseeno omogočilo preobrat za zgodovinsko prvo domačo prvoligaško zmago Livarja, tokrat pa soigralci njegovemu dejanju niso sledili. Morda bi bilo drugače, če bi domača mreža po nekakšnem čudežu ostala nedotaknjena do odhoda na odmor in bi se v slačilnici znova zgodilo kaj pomembnega, tako pa je bilo tudi pri izidu 1:0 iz vesolja videti, da je na tej tekmi lahko le en zmagovalec. Celjani so torej s premišljeno in preudarno igro vzeli ponujeno in pri tem je nekdo moral izstopati - tokrat sta bila to Nejc Pečnik in Slaviša Dvorančič, ki sta dosegla vseh pet zadetkov, v vlogi asistentov pa so bili še Jure Travner, Marlon in Simon Sešlar. Kolektivna zmaga torej.