Kljub temu pa knjiga vsaj tu in tam le ponuja nekatere od »večnih« problemov, ki jih je Konrád odpiral pogosto in z mnogo drznosti. Drznost danes ni več zelo vidna prvina njegovih esejev, razen če ni drznost že preprosto v tem, da človek ne obrača plašča po vetru. Konrád ga ne. To je v postkomunističnih deželah redka in pogosto hvale vredna drža. Vztrajanje pri miselni paradigmi, izoblikovani v dobi spora s komunističnim režimom, pa ni že kar avtomatično vselej plodno, saj moment nacionalne osvoboditve nujno ostane nereflektiran. Morda Konrád tudi zato ni zares dojel razsežnosti vojne v Jugoslaviji, kakor priča vsaj tu objavljeni esej iz leta 1991, v kateri še vlada problematična »enaka razdalja« do vseh strani, vpletenih v spopade. Zame pa je mnogo bolj pomembno neko drugo Korádovo vztrajanje - namreč vztrajanje pri nelahki, a nujni napetosti med širšo socialno solidarnostjo in osebno enkratnostjo. Zdi se mi namreč, da gre za vprašanje, ki ga mnoge družbe na prehodu nočejo vzeti resno, ker bi sleherno sled solidarnosti mnogo raje odpravile kot zastarelo blago včerajšnje ideologije. A potlačena solidarnost se rada vrne v obliki etničnega šovinizma, ker ga je razočaranim množicam pač najlažje prakticirati. Konrád lepo pokaže, kako neobhodna je določena mera socialne in etične solidarnosti, če naj družba ne razpade na nase skrčene posameznike. Vendar pa v tovrstnem premišljevanju ni nobene nove perspektive. Pomembnejše je obnavljanje zaveze do osebne integritete in posluha za javne zadeve, res publica, ki ga Korádu seveda ne manjka. Konec koncev je to njegov odlični zaščitni znak.