Rimski dvakratni poseg na vzhodni Jadran in pridobitev majhnega, vendar strateško pomembnega "mostišča" za prodor na Vzhod, je pomenil hudo grožnjo za Makedonijo, ki se je prav zaradi tega v veliki vojni v zahodnem Sredozemlju postavila na kartažansko stran (zavezniška pogodba med Filipom V. in Hanibalom leta 215; Polibij 7,9; Livij 23,33). Posledica te zveze je prva makedonska vojna (215-205). Za Makedonijo ta vojna ni bila uspešna, saj Filipu V. ni uspelo, da bi uskladil vojaške operacije s Kartažani. Nasprotno pa so bili na diplomatskem področju uspešni Rimljani, ki so sklenili zavezništvo z Ajtolsko zvezo (212/11; Livij 26,24) in tako zasnovali zvezo protimakedonskih sil v Grčiji. K tej zvezi je pristopila vrsta peloponeških polis (npr. Sparta), od držav izven Grčije pa Pergamon, proti Makedoniji so se bojevali tudi Iliri. Tako so prvo makedonsko vojno bojevali za koristi Rima njihovi grški in ilirski zavezniki. V tej vojni Makedonija ni utrpela ozemeljskih izgub, saj je bila v celoti (skupaj s Helensko zvezo) močnejša od rimskih zaveznikov v Grčiji, ki so (tako Ajtolska zveza 206) zaradi izčrpanosti sklenili separatni mir z Makedonijo. Do večjega ali odločilnega spopada med Makedonijo in Rimljani ni prišlo, vojna sama pa je pomenila za Rim dodatno obremenitev v vojni s Kartagino. Zaključila se je z mirom v Fojniki (Phoeníke) v Epiru, ki je v bistvu potrdil stanje izpred vojne (Livij 29,12).