Če bi pokojninski skladi kot seme, iz katerega naj bi se razvijali, prejeli prav pidovske delnice, torej povprečje slovenskega gospodarstva in množico žetonov za monopoli, lahko brez pretiravanja rečemo, da bi bila izplačila pokojnin močno vprašljiva. Ker donosnost zbranega premoženja zanje ne bi zadoščala, bi bila za izplačila spet - tako kot danes - nujna vplačila kasnejših generacij. Morda se ob tem vprašate, kam naj vlagajo pokojninski skladi, če ne v celotno slovensko gospodarstvo. Odgovor je očiten: v uspešna podjetja ne glede na to, v kateri državi so. In kam z neuspešnimi? Tja, kamor po ekonomski logiki edino sodijo: v stečaj. Dokler jim bo namreč dovoljeno životariti, ne bo nobene spodbude za to, da bi poslovala bolje. Naj poginejo, da bo več prostora za boljša. Tako pridemo do tretje domnevne pridobitve predloga: do večje pravičnosti. Mešanje pravičnosti in ekonomije praviloma daje tragikomične rezultate; tudi tokrat je tako. Tlačenje pidov v pokojninske sklade bi pomenilo, da bi se luknja, pometena pod preprogo, napolnjevala - dobivala pokritje za izplačila - na račun državljanov, ki bi v te sklade v dobri veri, da varčujejo za pokojnino, vlagali svoj denar. Tako bi bili namesto pidovskih delničarjev oškodovani kar vsi. Morda se to komu zdi pravično - filozofsko vzeto to celo je, vendar le na način, ki smo ga poznali že v prejšnjem sistemu, ko naj bi živeli v pravični državi enako revnih ljudi.