In res, v tej samo tristo metrov dolgi ulici so stanovali tako Goethe kot literarni revolucionar Georg Büchner, vodja ruske revolucije Lenin, v 60. je Beckett tu s predstavo Konec igre utemeljil gledališče absurda. In nenazadnje se je tu rodil tudi dadaizem. V krčmi Meierei, na Spiegelgasse 1, so 5. februarja 1916 odprli Cabaret Voltaire, kjer je bil, kot pravi nemški pesnik Hugo Ball, kot pacifistična reakcija na svet, ustvarjen dadaizem najbolj umetna in najbolj kaotična umetniška mešanica, v kateri so se prepletali književnost in slikarstvo, ples in pamfleti, provokacije in lepota. Dadaizem ni ustvaril posameznih del, bil je vse prežemajoče gibanje, ki je razbijalo tradicijo in letargijo, kot duhovna revolucija je bil zaušnica okusu in času. Hugo Ball je v Cabaretu Voltaire bral svoje pesniške igrarije v kartonskih kostumih, tu je nastajala poezija Hansa Arpa, Tristana Tzare, Richarda Huelsenbecka, Marcela Jancoa ... Iz Cabareta Voltaire se je dada že čez nekaj mesecev izlil v svet. In ga preplavil. Legend o nastanku imena dadaizem je veliko, ena pravi, da je nastal potem, ko so zbrani pesniki zabili nož v francosko-nemški slovar in zadeli besedo dada, arhaično francosko besedo za otroškega konjička. »Kot vse drugo na tem svetu je dada nekoristen,« je razglašal pesnik romunskega rodu Tristan Tzara leta 1922, v času, ko je bil dada povsod, v galerijah in na ulicah. Lažne novice, letaki, kolažna montaža in majhne umetniške drznosti so doživeli svoj prvi medijski preboj.