Spoznanja pa so seveda tudi prijetna. Lepa. Nekatera so prav čudežna. Da te ima nekdo rad. Da si našel davno izgubljeno varnost in zaupanje. Da imaš pravzaprav srečo. In da občutiš neskončno ljubezen in razumevanje svojega Bogca. To je največ vredno. Za ostalo lahko potem sam poskrbiš. Pravzaprav moraš sam poskrbeti, kajti tvoje podstrešje je samo tvoje in najbolje je, da po njem pospravljaš sam. Če je prehudo, se je pametno pogovoriti s strokovnjakom, drugih ljudi pa s tem ne kaže preveč obremenjevati. Se ne izkaže za dobro. Vsaj v akutni fazi ne. Takrat je v resnici najbolje sesti na štiri oči z dobrim psihologom hvala moji psihologinji, ker me je izvlekla iz enega velikega dreka in poslušati nasvete svojega psihiatra. In pojesti predpisano dozo tablet, nečemu že služijo. To pa seveda še ni vse. Pravzaprav še ni niti polovica. Tri četrt dela mora vsak opraviti sam s sabo. Se odločiti, ali bo umrl ali živel. Ugotoviti, kaj bi delal. Se odločiti za prioritete in pri tem morajo možgani tesno sodelovati še z nekim drugim organom, ki se mu reče Srce. Glas srca je tisti, ki vas bo pripeljal na vašo pot. Pomagajo pogum in pravi frendi. In rokavičke.