lo ’ven izvleči’. Černigoj je znal iz vsakega svojega učenca dobesedno izvleči vso ustvarjalno žilico in vso možno originalnost ter željo sporočanja z vsemi možnimi načini, ki jih dovoljuje likovna umetnost. V smislu, če veš, kaj hočeš povedati, boš za to tudi našel tehnično najbolj ustrezen način”. Žerjalova trditev se mi je zdela zelo posrečena in točna. Zato jo na tem mestu rad zabeležim. Rad pa bi se vam tudi osebno zahvalil (ne vem, kako naj to označim, mogoče še najbolj ustreza pojem ’zavest’) za zavest torej, o skrbi, ki naj jo ima Cerkev tudi na socialnem področju, če naj celostno nagovarja človeka. Trditev se vam ne bo zdela nenavadna, če vam obrazložim, da mislim na vaše izpraskanice v prezbiteriju štivanske cerkve, kjer so ob Kristusu in drugih svetniških likih upodobljeni ribič z mrežo in ulovom, vodnar zaradi štivanskega vodovoda, tovarne in ladjedelnica v ozadju, se pravi podobe o delu naših ljudi in krajev. V tem prezbiteriju nas je nekoč zbral naš tedanji župnik, g. Kretič, in nam mulcem kar mimogrede povedal še nekaj osnovnih stavkov o socialnem nauku cerkve. Prvič sem slišal to dimenzijo in trdim, da so vaše podobe gotovo bistveno pripomogle, da smo zbrani to razumeli. Tako torej, naj končam! Hvala za vse, predvsem za vse lepo in vzpodbudno, kar doživljamo, ko si ogledujemo Vaša dela. V večnem Jeruzalemu, če Vam ga je dano srečati, pa, prosim, pozdravite tudi kap. Simonija in se mu obenem zahvalite za vse, kar je naredil za naše slovenske šole. Vaš Marko Tavčar Devin, 20.11.2005