Rokometaši, ki zastopajo slovenske barve, vodijo skozi tri četrtine tekme, potem pa v zadnjih minutah pokleknejo. Zakaj? So premalo izkušeni, jim ne nese dovolj daleč, so tako kot večina "malih reprezentanc" pokazali sprva več, kot je bilo od njih realno pričakovati? Ne. Razlog je - slovenski sindrom, značilnost narodove nerazvite tekmovalne duše, da ne znamo in ne zmoremo doseči tistega, kar zmoremo. Petkovšek, ki je bil tudi po lastnih besedah odločen zagrabiti po kolajni, zdrkne z orodja na tako neverjeten način, da se še tistim, ki bi jih na orodje morali dvigovati z žerjavom, zdi telovadni vajenec. Je kriva pomanjkljiva koncentracija, tako kot pri smučarjih, ki jih pri slalomu tako pogosto vrže mimo zadnjih treh vratic, ko se jim po glavi že mota zmagovalni čas? Je kriv preprosto znameniti zakon, da kruh toliko časa ne pade na tla, dokler ni namazan z marmelado? Kje pa. Kriv je - slovenski sindrom. Vsega smo zmožni, le da tega ne znamo pokazati ob pravem času in na pravem mestu. Kot vsem drugim se tudi našim jadralcem pripeti, da padejo v luknjo, torej v brezvetrno "senco", iz katere se izkoplješ šele, ko so vsi drugi že daleč pred tabo. Je kriva napaka ali slaba odločitev pri krmiljenju in zajemanju? Gre morebiti za slabo poznavanje krajevnih posebnosti, ki so tako drugačne od bučanja adrijanskega morja? Niti slučajno. Izvor vseh spodletelosti je - slovenski sindrom. Ne le da ne bomo nikoli znali pokazati največ takrat, ko je najpotrebnejše, ampak bomo potem po toči zvonili toliko časa, dokler ne bo jasno, da smo resnično prav v vsem najboljši na svetu - ko le ne bi bilo tega zakletega slovenskega sindroma.