Vinko Burmen sodi med sodobne slovenske mislece. Rodil se je 6. decembra 1909 v Šalovcih pri Središču ob Dravi. Študiral je pedagogiko pri prof. Karlu Ozvaldu in doktoriral leta 1936 z delom "Blaže in Nežica", kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela. Razpravo je predelal iz monografije o kulturno-pedagoškem pomenu Blaža in Nežice, za katero je leta 1935 dobil svetosavsko nagrado. Naslednje leto je v Mariboru izdal knjižno komentirano izdajo tega Slomškovega dela. Na prošnjo ravnatelja Ivana Dolenca je prevzel urejanje še neobjavljenih zvezkov Krekovih spisov, vendar je bil V. zvezek Krekovih spisov iz let 1900-1907 v Brumnovi priredbi uničen aprila 1941. V buenosaireških Vrednotah je bil objavljen ponatis uvoda v uničeni V. zvezek. Od 1945 do 1947 je bil ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici. Takrat je napisal več šolskih knjig, pomembna je predvsem Psihologija in pedagoške vede za učiteljišča, ki je izšla leta 1949 v Trstu. Leta 1947 je odšel v Argentino in bil tam vse do upokojitve uradnik pri založbi Kapelusz. Največ je deloval pri Slovenski kulturni akciji, pri kateri je bil več let vodja filozofskega odseka. Nekaj let je predaval tudi na slovenski humanistični fakulteti buenosaireške podružnice ukrajinske univerze sv. Klementa v Rimu. Pisal je članke, razprave in eseje in jih objavljal zlasti v Meddobju. Pri SKA je leta 1967 izšla njegova knjiga esejev o vprašanju slovenstva v zdomstvu z naslovom Iskanja in leta 1980 prav tako knjiga esejev Naš in moj čas. Pri Baragovi založbi je leta 1968 objavil knjigo o Kreku Srce v sredini, lani pa je pri Slovenski matici izšel kratek izbor njegovih esejev Argentinski spisi. Umrl je v Hurlighamu pri Buenos Airesu 25. marca 1993.