torej šest dni naš in voda ni bila mrzla. Med prečesavanjem otoka mi je padlo v oči tudi to, kakšne hiše imajo domorodci in kakšne avtomobile vozijo. Skromno, dragi moji. Hišice pretežno majhne in resda vsakršnih arhitekturnih rešitev, saj je tistih tradicionalnih apnenobelih s svetlomodrimi dodatki ostalo le za vzorec. Sem pa tja kaj večjega in bolj razkošnega, a takih “bajturin”, kakršne se bohotijo v okolici Nove Gorice, kljub vsem 650 prevoženim kilometrom nisem videl. Kar se voznega parka tiče, je pa tako, da bi bil moj fiat tipo letnik 94, ki je na domačih cestah kar malo zakompleksan zaradi vseh tistih najnovejših modelov “zglancanih” zverin na štirih kolesih, ki se zaganjajo mimo, vesel ob pogledu na veliko število sebi podobnih. Očitno jim kakovost bivanja pomeni nekaj drugega. Drža in pogledi domačinov, mladih, starejših pa še toliko bolj, so to potrjevali. Poleg tega je bilo v njih še nekaj, kar pri nas pogrešam. Neki ponos, neka volja, življenjska energija, ne vem kaj, nekaj, kar je v očeh naših ljudi zadnje čase bolj poredko najti. Močno dvomim, da bi ti Grki kar tako sprejeli odpovedi in zakulisne igrice požrešnih menedžerjev, kot se to dogaja pri nas. Tam bi jim zavrela kri. Tam bi zahtevali svoje. Oziroma tam grejo na ulice. Saj se dogaja. V Grčiji je nekajkrat že zavrelo. Opazoval sem starce ob jutranjem čiku in kavi, v senci pred hišo, pa druženja z domačimi ali prijatelji v najbližjih kafičih. Tipi znajo živet in imajo tisti nekaj. Nekaj, kar je starejšim ljudem preprečevalo odmik oči ob snidenju pogledov, kar se mi tako pogosto dogaja pri nas, ko, češ, jaz sem svoje opravil, opravila, starejši možakar ali žena odmakneta