Odločitev je padla v javanskem morju 27. februarja 1942. Doorman je peljal svoje ladjevje proti premočni sovražni floti. Imel je dve težki križarki (eno britansko in eno ameriško), tri lahke (dve nizozemski in eno avstralsko) ter deset rušilcev. Japonski admiral je imel dve težki in dve lahki križarki ter trinajst rušilcev, ki pa so bili vsi močnejši od ustreznih nasprotnikovih enot. Kmalu se je izkazalo, da napad ne bo uspel. Doorman je izgubil en rušilec, pa drugega, iz bitke je morala njegova najmočnejša križarka. Da bi rešil svoje ladjevje, mu ni ostalo drugega, kot da je signaliziral svojim ladjam, naj se umaknejo, sam pa je z malima križarkama De Ruyter in Java napadel sovražnika. Toča torpedov in topovskih granat je razdejala ladji in njuno posadko z admiralom na čelu. Pobegle zavezniške ladje so se skušale izmuzniti iz pasti, vendar so spletli Japonci v javanskem morju gosto ladijsko in zračno mrežo. V vsega treh dneh se je vanjo ujelo vse ABDACOMOVO ladjevje z izjemo treh rušilcev, ki jim je nekako uspelo uiti. Padla je še zadnja ovira za osvojitev Indonezije in njenih bogatih naftnih vrelcev. V prvem tednu marca je bila večina otočja zasedena (indonezijsko otočje ima več sto otokov in je praktično nemogoče fizično zasesti prav vsakega), iz ostankov razbitih kolonialnih enot pa so nastajale manjše gverilske skupine in novim gospodarjem grenile življenje.