»Ves čas so bili igralci pod pritiskom, da morajo za vsako ceno obstati v prvi jakostni kategoriji, čeravno je bilo (tudi zaradi izredno neugodnega žreba) jasno, da bi morali vsi trije naši hkrati preseči svoje resnične zmožnosti, da bi se nam to posrečilo. Veliko je bilo odvisno od dvoboja z Italijo, kjer smo lahko sploh pomislili na morebitno zmago, a se nam ni izteklo po pričakovanjih. Norveško nam je na drugi stopnji tekmovanja določil žreb. To je močna reprezentanca, ki res sodi v prvo jakostno skupino. Po teh porazih je ostal še boj za 25. mesto, a se je takoj pojavila Tajska, četrti zaporedni poraz pa nas je spravil še osem mest navzdol. Po treh dneh smo le dočakali prvo zmago, a ne vem, kaj bi bilo, če ne bi premagali Luksemburga. Dobrodošla je bila tudi zmaga proti Vietnamu, proti Danski pa sem se odločil, da bo tudi četrti igralec Uroš Slatinšek prvič zaigral in občutil, kaj je svetovno prvenstvo. Skratka, mi še nimamo pravega prvega igralca, ki bi povlekel za seboj vse moštvo. Od Tokiča tega še ne moremo zahtevati, Komac je bil dve leti zunaj reprezentance, tudi Ignjatovič ni vodilni igralec. Zato je naša težava, da imamo v bistvu tri igralce na drugi poziciji, nimamo pa nosilca igre. Trajalo bo vsaj dve leti, da bomo vzgojili takega igralca, toda brez garanja in požrtvovalnega dela ne bomo zlepa spet videli prve jakostne kategorije.«