Tisti dan, ko je zaradi nenadne oslabelosti obležal v svojem vdovskem stanovanju, ga je obiskala hči. Oče se ji na trenutke ni zdel povsem priseben, zato ga je kljub upiranju odpeljala v bolnišnico. Bil je večer, dežurni zdravnik je posumil na gripo, ki je razsajala po mestu, in v bolnišnico ga je sprejel bolj zaradi vztrajanja hčerke, da oče še nikoli v življenju ni bil tako nebogljen, kot da bi v resnici menil, da je sprejem nujen. V posteljo je prišel po polnoči in kmalu po tistem, ko so sestre zapustile sobo, se je oglasil njegov mehur. Sestra, ki jo je priklical po desetih minutah, je bila izvedenka za nadležne bolnike. Komaj ste prišli, pa že zvonite, je rekla. Skrbeti moramo tudi za druge. Čakanje na urinsko steklenico je postalo neznosna muka in tako se je zgodilo, da je profesor T. na vrhuncu stiske začutil mokro toploto med nogami in olajšanje v spodnjem delu trebuha, obenem pa neskončen sram in občutek krivde, ki sta preglasila njegovo šibkost in vse bolj blodnjavo zavest. Poskusil je oditi do kopalnice; pri tem je padel in obležal ob postelji. Posledice so bile takojšnje: na posteljo so mu namestili ograjo, dežurni zdravnik pa mu je vstavil urinski kateter. Nato so odšli in v temi, ki ga je obdala, je profesor T. utonil v mešanico sna in nezavesti, v katero je iz telesnega sveta vdirala kot ogenj žgoča bolečina vzdolž sečnice. Začel se je odzivati z nenadzorovanimi dejanji: najprej z glasnim stokanjem, nato pa z vse odločnejšimi poskusi, da izvleče tujek iz telesa. Končno ga je izpulil skupaj z napihnjenim balonom na koncu, ki preprečuje, da bi kateter sam izpadel iz mehurja, to pa je prejšnjo vrsto bolečine nadomestilo z novo zaradi ranjene in pretrgane sluznice.