Stare mlinčke za kavo ali krožnike iz sedemdesetih ali osemdesetih lahko zdaj doma ponosno razstavimo in gostom povemo, da smo pač usmerjeni retro. To je zdaj priljubljeni trend v umetnosti, modi ali pohištveni industriji. Preprosto rečeno: retro je sodobno, retro je in. Kar velja tudi za ljudi. Enako ponosni smo lahko, če imamo ali poznamo brata, sina, moža, sorodnika ali prijatelja, ki prisega na motorje, avtomobile in nogomet, ženske naslavlja izključno s šibkejšim ali nežnejšim spolom ter se usede za mizo v svetem prepričanju, da ni poštenega obroka brez poštenega kosa mesa. Kajti v tem primeru so v naši bližini novodobni retroseksualci. Prav ti naj bi izpodrinili tako imenovane metroseksualce, še včeraj sodobne moške, ki skrbijo za svoj videz, se negujejo, mažejo s kremami, tečejo, hujšajo, pazijo na to, kaj oblečejo, ter jedo več zelenjave in sadja. Veljajo za pozorne prijatelje in zavidanja vredne spremljevalce žensk, čeprav zaradi svoje fizične urejenosti nikakor niso nujno geji. A zdaj se je z vsem bliščem iz preteklosti vrnil novi stari moški, ki tudi v reklamnem oglasu prinaša meso in mesne izdelke za svojo družino. Njegovemu sinu se pod vtisom te podobe kar zamegli in v očetu za bežen trenutek zagleda pradavnega lovca, ki s primitivnim orožjem pobija divjad ter zmagoslavno prinaša plen na domače ognjišče, čeprav je meso seveda iz trgovine. Odlike pravega moškega, ki se mu zdaj reče retroseksualec, izvirajo torej neposredno iz praskupnosti – upajmo, da ne tudi pamet. Ali bodo vse odtenke moških identitetnih trendov povozili sodobni kloni praljudi, ki imajo – kako neverjetno – radi ženo, otroke in meso? Tako hudo le ni, kajti podoba prednika, zlitega s kruto naravo, in lovca, ki se ga pogosto pojmuje za temeljno gibalo prazgodovine, je že ves čas navzoča. Podobno kot nas že od mladih nog spremlja preprič(ev)anje, da je meso najboljše in najbolj krepčilno – vsem opozorilom o boleznih srca in ožilja, nujnosti pestre prehrane ali vegetarijanskim trendom navkljub. V znanstvenih in poljudnih prispevkih je pogosto sklicevanje na pristno življenje človeka prednika in lovca, nikakor pa ne »človekinje«, in njegove pradružine v davni praskupnosti. Raziskovalka Tatjana Greif je v svojem delu Arheologija in spol ta proces opisala kot posedanjanje, torej vnašanje že znanih modernih vzorcev v preteklost, čeprav se seksualno in reprodukcijsko vedenje človeške vrste potem populistično izpeljuje kar iz kamene dobe. Tako se omenjeni oglas za mesnine zaman hvali z »zanimivim pogledom« na spolne vloge. Pri tem je zanimivo le to, da se je kamenodobni pračlovek tokrat vrnil kot ozaveščeni retroseksualec s kupljenim mesnim plenom v roki, metroseksualce pa je, skupaj z ženskami in otroki, najbrž poslal po sojine kalčke iz biološke predelave.