uvedbo večinskega volilnega sistema v Italiji pred petnajstimi leti se je sprožil proces preoblikovanja oziroma razporejevanja političnih strank in težnje po njihovem povezovanju v koalicije ter več ali manj tesna zavezništva, za pokritje čim večjega dela političnega prostora in s tem čim večjega deleža pri delitvi oblasti na raznih ravneh, to se pravi od občin in pokrajin in dežel do državnega parlamenta in vlade. Odločilen dejavnik za te spremembe je bil v prvi vrsti razpad Krščanske demokracije, ki je ves povojni čas imela odločilno vlogo pri vodenju države, in nato še Craxijeve Socialistične stranke, po razkritju organizirane mreže podkupovanja v zvezi z javnimi deli in političnimi uslugami. Nastala je tako ne samo velika zmeda, temveč predvsem politična praznina, ki jo je spretno izkoristil gospodarski mogotec Silvio Berlusconi, ki je ustanovil novo politično gibanje Naprej Italija, kateremu so se pridružile razne skupine demokristjanov, socialistov in drugih manjših laičnih skupin. Že od prvih nastopov na volitvah se je to gibanje uspešno uveljavljalo do današnjega obsega volilnega konsenza in prevzema oblasti v okviru koalicijskega Doma svoboščin, kateri sta se pridružila Finijevo Nacionalno zavezništvo in Casinijeva Sredinska zveza. Slednja je lani izstopila iz tega zavezništva in prešla v opozicijo. V vladno zavezništvo pa je ponovno pristopila Bossijeva Severna liga. Nekdanji predsednik vlade Prodi in pobudnik Oljke si je prizadeval, da bi se glavne levosredinske sile poenotile v skupno stranko, ki bi se v povezavi z drugimi silami potegovala za osvojitev večine mandatov v parlamentu. Na tej osnovi je Prodijeva koalicija dvakrat premagala Berlusconijev Pol svoboščin, a zaradi no-