Že v Pesmih štirih se otroštvo pojavlja kot »svetli« čas; tako kot pri Pavčku Prim. tudi poglavje »Čas rojstva. Praznik otrok. Z duš slepota odhaja.« v tej knjigi. se preseganje romantičnega razkola med sanjami in resničnostjo kaže kot vračanje v otroštvo: »Najgloblji prostor Kovičevega zatišja je svet otroštva in nenačete, dobre otroške duše.« (Paternu, 1967: 140) Isto funkcijo podobe otroka je videti tudi v Prezgodnjem dnevu (1956) občutku minljivosti, ogroženosti in tesnobe povsem nasproten je spomin »na nenačete mladostne ali celo otroške sanje« (prav tam: 143). V tem smislu je značilen že razdelek Pravljica: z minulostjo otroštva, ki ima v sebi veliko željo, se pojavi zrelost ali celo starost, ki »strmi na ono stran prepada« (Mož). V tem ciklu se beseda otrok pojavi skorajda v vsaki pesmi; povezana je s sanjami (Soba) in spominom (Moje mesto). V naslednjih razdelkih je svet prazen, banalen (Šlager), star (Starci) tudi ob tej motiviki otroštvo ostaja povezano s sanjami, čistostjo (Telefonski drog). Tudi v zbirki Korenine vetra (1961) se še kaže nasprotje med starostjo, razumskostjo in otroškostjo. Že v uvodni pesmi Jesen je krivda za razkrajajoči hlad pripisana studenčnici razuma in starosti, otroštvo pa je že v drugi pesmi (Adam in Eva) opredeljeno kot čiste trate deških let. Zveza otroštva in trat/narave ni brez globlje utemeljenosti: iz odtujenega, nemirnega sveta, v katerem predmeti obvladujejo človeka, se pesniku razkriva možnost umika bodisi v vztrajanje bodisi v naravo. Predajanje podobam iz narave je možno tudi kot otroški spomin; tako se v pesmi Gozd potopljenost v življenje narave izraža v pravljični motiviki in otroškem spominu na potoke. Ogenjvoda (1965) se od otroštva že ločuje: otroške »dežele« se, razen izjemoma (Tretja razglednica), v podobah tesnobe, minevanja, »razglednic« sveta in njegove notranje razklanosti (človek kot »rabelj-žrtev«) ne pojavljajo več. Od pozitivnega dojemanja otroštva v prvih treh zbirkah preko odsotnosti otroških sanj in spominov v Ogenjvodi preide pesnik v zbirki Labrador (1976) k novi, ogroženi otroškosti. Tu je postavljena v tesnobno, skorajda sovražno realnost (Dež, Vročica, Vonji, Zlati vrt, Dečki), ki jo označujejo besede tesnoba, groza, srh. Otrok je v tem sklopu »obsojena« na izgubo lastne »naivnosti« četudi deček rožam da imena (Podoba dečka), četudi deklica ob božji martri pokleči, sta oba izročena darovanju, tuji grozi, minevanju, smrtnosti. Kovičev »otok otroškosti« ni več otrok varnosti in nesmrtnosti; pesnik ga je, z besedami Jožeta Snoja, »polil s časom«. Prim. J. Snoj: Jutro sveta, Ljubljana, Mladika, 1991. Tako je v uvodni pesmi Deček zbirke Poletje (1990) otrok odšel v prihodnost, otroška igra (Pesem o malih sestričnah) pa obstaja le še kot spomin v očeh malih sestričen so le še neprepoznavno postarani dečki. Otroštvo je torej del velike teme minevanja, sestavljene iz drobcev spomina, književnih motivov (Konec knjige) in (banalne) realnosti (Nepriljudna poslanica). Nemir otroštva in njegova ogroženost sta zaznavna tudi v Sibirskem ciklusu (1992: Don Juan, Ženske).